Optimistično in kritično o zaščitnem zakonu

Petnajst let po sprejetju zakona št. 38 iz leta 2001, zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, so mnenja o samem zakonu in njegovem izvajanju deljena. To je jasno prišlo do izraza na srečanju, ki sta ga v sredo na sedežu v Ulici Valdirivo priredila Italijanska ustanova za spoznavanje slovenskega jezika in kulture in Odbor za mir in sožitje Danilo Dolci. Gostitelj Luciano Ferluga je spomnil, da je center v Ulici Valdirivo pred desetletji s tečaji slovenskega jezika, ki se nadaljujejo še danes, opravljal pionirsko delo. Opozoril je, da je prihodnost Trsta lahko samo večjezična.
Srečanje, ki je potekalo v italijanskem jeziku in na katerem se je zbralo tudi več kandidatov na občinskih volitvah, je vodil zgodovinar Jože Pirjevec, ki je svoje mnenje o zaščitnem zakonu strnil v »prepozno in premalo«. »Zakon, ki je bil sprejet z več desetletno zamudo, je dejansko legaliziral neke vrste apartheid, saj v središču Trsta ni videti slovenskih napisov,« je bil radikalen. Fulvio Camerini se je Pirjevcu zahvalil za »nekoliko črnogled uvod« in poudaril, da so »pravice slovenske manjšine del moje kulture«. Zato se je takrat kot senator v prvi liniji zavzel za sprejetje zakona. »Dimitrij Volcic mi je razlagal, da se je v 30 letih nakopičilo 52 zakonskih osnutkov na to temo, a so se vsi izjalovili.« Spomnil je, v kakšnem ozračju je bil zakon sprejet: desnica mu je ostro nasprotovala in vložila 1500 popravkov. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je poudaril, da to ni zakon za neko jezikovno skupnost, temveč zakon, ki prinaša demokracijo na to zemljepisno območje. Pavšič je opozoril, da je zakon prvič združil pod isto streho Slovence iz treh pokrajin, kar je najbolj pomembno za rojake iz videmske pokrajine.
Stojan Spetič se je najprej spomnil pokojnega Domenica Masellija, poročevalca v poslanski zbornici, ki je prispeval veliko. »Takrat smo izkoristili trenutek in celo vrsto ugodnih okoliščin: leva sredina je sodelovala s komunisti, Slovenija se je bližala vstopu v Evropsko unijo. Glavna šibkost zaščitnega zakona je po Spetičevem mnenju ta, da morajo Slovenci zaprositi za svoje pravice, novi volilni zakon pa ne spoštuje pravice do zastopstva v parlamentu. Miloš Budin je opozoril, da na svetu – niti v diktatorskih režimih – ni zakona, ki ne bi bil vsaj delno sad kompromisov. Vprašal se je raje, kako lahko izmerimo, ali je slovenska identiteta v Italiji napredovala ali pa nazadovala. Glavno merilo so šole: kdor se šola v slovenskem jeziku, bo jutri nosilec te identitete. Podatki kažejo, da se je šolska populacija v šolah s slovenskim učnim jezikom v razmerju s prebivalstvom povečala. Predsednik SSO Walter Bandelj je dejal, da je Italija Slovencem priznala nekaj pravic šele dobrih 50 let po koncu vojne, razna določila pa se še ne izvajajo, Samo Pahor pa je zatrdil, da je zakon 38 zelo slab in protiustaven, ker omejuje pravice, ki jih je že prej priznalo ustavno sodišče.