Nedelja, 21 april 2024
Iskanje

Kubomeduza že stalen gost, sinja plavajoča rakovica novost

Tujerodne vrste v Tržaškem zalivu

Trst |
13. sep. 2023 | 10:20
Dark Theme

Tudi v Tržaškem zalivu, tako kot drugod po svetu, si je svoj življenjski prostor ustvarilo več morskih tujerodnih vrst, ki so sem prispele večinoma s tovornimi in drugimi večjimi ladjami. Po požrešnih rebračah, malih bitjih s prozornimi rebri iz sprijetih migetalk (to je ena izmed najbolj nevarnih živalskih vrst na svetu, ker se zelo hitro razmnožuje in se veliko hrani), si med Miljami in Ribiškim naseljem počasi ureja svojo evropsko rezidenco sinja plavajoča rakovica (Callinectes sapidus).

Napadalna desetnožna žival, dolga do 15 in široka do 23 centimetrov, ogroža avtohtone vrste in biotsko raznolikosti tukajšnjih globin. Doma je na zahodni atlantski obali, od Nove Škotske do Argentine. Do Sredozemlja je priplula že sredi preteklega stoletja. V Italiji so jo prvič ulovili v Gradežu leta 1949. Takrat je šlo sicer za izjemo. V severnem Jadranu je število primerkov naraslo najprej v 90. letih, nato pa od novembra 2019 dalje.

Pred dnevi tudi na Tržaškem, kjer so jih nekaj ulovili v Barkovljah, nekaj pa pri Miljah. Eno rakovico so izročili biologom Miramarskega morskega rezervata. »Ta invazivna vrsta živi blizu izlivov rek in lagun. Hitro se prilagodi spremembam temperature in slanosti vode,« je povedal biolog miramarskega rezervata Saul Ciriaco, ki je sinjo plavajočo rakovico (imenujejo jo tudi modra rakovica) nato predal mestnemu naravoslovnemu muzeju. Žival je sicer že zelo razširjena v Jadranskem morju. Že več let jo lovijo, ponujajo jo na primer v restavracijah ob izlivu Neretve, veliko pa jih je v lagunah, tudi pri Benetkah.

Sinja plavajoča rakovica (FOTODAMJ@N)
Sinja plavajoča rakovica (FOTODAMJ@N)

Biologe skrbi njena prisotnost, ker se hitro širi. Izvali namreč do dva milijona jajčec naenkrat, sama lovi vse vrste manjših rib, drugih rakovic in školjk ter s svojimi kleščami poškoduje ribičeve mreže in drugo opremo. Vsejeda žival ima najraje mehkužce, »če jih ne najde, se odloči za drugo dieto. Najraje živi na pesku, kjer je plen priročen, zato je v tržaških vodah še redka,« je povedal Ciriaco.

Kubomeduza ni novost

Nobena izjema v našem morju pa ni prisotnost ognjenega klobučnjaka (Carybdea marsupialis). Žival iz družine kubomeduz, ki je le daljna sorodnica smrtonosne morske ose iz Avstralije in Indijskega oceana, se vsako leto v večjem številu pojavi septembra, ko se hitreje razmnožuje. Prav v preteklih dneh so potapljači opazili roje ob obali v Križu, Nabrežini in Sesljanu vse do Ribiškega naselja. Kubomeduze so vidne še zlasti ponoči, a samo zato, ker jih svetloba potapljaških luči privlači.

»Nikakor ne gre za izjemen pojav in niti za zaskrbljujoče širjenje tujerodne vrste,« je Primorskemu dnevniku povedala biologinja Nacionalnega inštituta za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko OGS Valentina Tirelli. Manjša, prosojna meduza z rahlo oglatim klobukom meri 4 do 5 cm in ima štiri dolge lovke. Plava intenzivno in se hitro giblje. Njen ožig je boleč, a učinek je kratkotrajen in ni primerljiv s posledicami, ki jih ima ožig morske ose.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava