Torek, 07 februar 2023
Iskanje

Trinajst let po Hudi Jami še večje grobišče

Intervju z zgodovinarjem Mitjo Ferencem o Macesnovi gorici, kjer so izkopali ostanke 3200 umorjenih

Trst |
17. nov. 2022 | 6:25
Dark Theme

Zgodovinar Mitja Ferenc, član vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, se že desetletja posveča razkrivanju razsežnosti povojnih pobojev, sklepnega temnega poglavja druge svetovne vojne na Slovenskem. Sam je že pred leti s svojimi študenti v vrtači v Kočevskem rogu odkril osebne predmete več slovenskih domobrancev. Letos so z izkopom 3200 žrtev potrdili, da je Jama pri Macesnovi gorici sploh največje grobišče Slovencev, še večje od onega pri Hudi Jami. Večina zajetih, razoroženih poražencev, tistih, ki so stali na strani kolaboracije z okupatorjem, je v tednih in mesecih po vojni enostavno izginila.

Prof. Ferenc je bil skupaj s predsednikom omenjene komisije Jožetom Dežmanom v ponedeljek v Peterlinovi dvorani gost Društva slovenskih izobražencev. Sam še vedno pogreša pieteto do vseh mrtvih, ob robu pogovora s Primorskim dnevnikom pa se je tudi strinjal, da je pri tem škodljiva polarizacija slovenske politike, saj »levi in desni še vedno zlorabljajo žrtve v svoj prid«.

Desno Mitja Ferenc, ob njem Jože Dežman na večeru DSI (FOTODAMJ@N)
Desno Mitja Ferenc, ob njem Jože Dežman na večeru DSI (FOTODAMJ@N)

Kako se zgodovinsko umešča pokol pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu?

Macesnova gorica sodi v časovni okvir, ko so se anglo-ameriške sile dogovorile z Jugoslovani, da jim bodo iz Avstrije vrnile vojne ujetnike. V primeru Slovencev so to bili domobranci in pripadniki policijskega zbora. Med 17. in 24. majem leta 1945 so najprej vrnili Hrvate, med 24. in 27. majem črnogorske četnike in pripadnike srbskega prostovoljskega korpusa.

Nazadnje so prišli na vrsto Slovenci, ki so bili internirani v taborišču na Vetrinjskem polju; njih so vrnili med 27. in 31. majem, in sicer v dveh smereh. Angleži so jih pripeljali do železniških postaj Podgorje in Pliberk; za slednje je bila končna postaja taborišče Teharje v Celju, potem pa grobišča Huda Jama, Stari Hrastnik, Mostec ter druga.

Iz Podgorja (Maria Elend) pa so potovali skozi karavanški predor do Kranja, Škofje Loke, en del na škofjeloški grad, pretežni del pa v taborišče Šentvid. Od tam so jih z vlaki prepeljali do Kočevja, nato pa s tovornjaki v množična grobišča v Kočevskem rogu. Tu sta najbolj poznani grobišči pod Krenom in Jama pod Macesnovo gorico, pa še Ušiva jama, ki jo že dolgo iščemo. V zadnjih letih je bilo najdenih še nekaj tamkajšnjih grobišč, eno od teh čisto nenačrtovano pred dvema letoma (Brezno 3 pri grobišču), kjer je bilo izkopanih 250 žrtev.

To, kar je v Jami pod Macesnovo Gorico, je rezultat pobojev, ki so se dogajali prvi teden v juniju leta 1945.

Tam ste našli ostanke 3200 žrtev. Nekateri med temi so preživeli padec in v rovih umrli pozneje, redki pa so se celo rešili.

Tako je. Veste, v vsakem množičnem grobišču se zgodi, da nekatere osebe, ki naj bi bile umorjene, preživijo. Kar se tiče jame v Kočevskem rogu, za katero nismo vedeli, da je to Macesnova gorica, so tri osebe, ki so se rešile, svoje spomine potem zapisale v emigraciji. To so bili Milan Zajec, France Dejak in France Kozina. Danes poznamo še več teh ljudi, med njimi tudi očeta Janeza Janše in druge, ki so potem opisali zelo podobno zgodbo.

Po poboju so kraško brezno minirali, da je zasulo žrtve, ki so splezale ven po nekem padlem drevesu; to so bili tisti, ki so sam poboj oz. padec v jamo preživeli, ranjeni in ne, večina pa je nato podlegla poškodbam, žeji in lakoti.

Ko so sedaj kopali med temi 3200 žrtvami, so arheologi v stranskih rovih našli celotne skelete, medtem ko je večino vseh ostalih po miniranju in metanju bomb razneslo.

Pred leti sva se pogovorila o Barbara rovu pri Hudi Jami, iz katerega so na površje prenesli ostanke 1425 žrtev. Ste si takrat, na podlagi razpoložljivih podatkov, predstavljali, da boste na Kočevskem našli še večje grobišče?

Ne. Že leta 2004 smo sicer s študenti kopali v vrtači pri Macesnovi gorici, na kraju, kjer smo predvidevali, da so se žrtve morale sleči. Presejali smo vso zemljo in našli 110-115 svetinj brezjanske Marije. Zato smo tedaj dali vedeti, da je verjetno to tisto grobišče s slovenskimi žrtvami, ne pa tam, kjer je bila 8. julija 1990 spravna slovesnost. Ampak to so bila leta, ko država še ni bila pripravljena začeti preverjati, omejili smo se torej na popisovanje.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava