Tržaški škof, ki je Slovencem segel v roko

So ljudje, ki so dogajanje na Tržaškem zaznamovali v duhu sožitja, razumevanja med narodi in pravic slovenske manjšine. Eden od teh je bil nekdanji tržaški župan in predsednik deželne vlade Riccardo Illy, drugi je bil škof Lorenzo Bellomi (1929–1996), ki je prevetril krajevno Cerkev, jo prečistil škodljivih usedlin nacionalizma ter vzpostavil odlične odnose ne le s slovenskimi verniki, temveč z manjšino nasploh. Ob tridesetletnici njegove smrti se ga spominjamo kot pogumnega škofa in skromnega ter srčnega človeka.

Bellomi, ki je bil doma iz Verone in najbrž zaradi tega ni imel predsodkov do Slovencev, je ob imenovanju za škofa leta 1977 prevzel težko dediščino Antonia Santina. Vatikan je kar dve leti razmišljal o njegovem nasledniku, da se bo papež Pavel VI. odločil za odprto osebnost, je nakazovalo dejstvo, da je za »začasnega« vodjo škofije imenoval goriškega nadškofa Pietra Cocolina. Tudi on je bil človek odprtih pogledov.

Takoj po prihodu v Trst se je Bellomi začel učiti slovenščino in jo je s časom precej tekoče govoril. Ni mogoče našteti vse njegove pisne zapuščine, tudi v slovenskem jeziku, sodeloval je s slovenskimi intelektualci in z zamejskimi založbami. Zaslužen je med drugim za ustanovitev Slovenskega pastoralnega središča v osrčju Trsta.

Bellomi ni bil samo verski in pastoralni zastopnik, temveč tudi razumnik v žlahtnem pomenu besede. Njegova dejavnost je presegla verske meje in pustila v Trstu tudi globok politični pečat, ki ga čutimo še danes.