Doberdobsko pravljico rešili pozabe

Po uglasbitvi in priredbi za kamišibaj gledališče je doberdobska ljudska pravljica Prašič ali hudič doživela tudi knjižno objavo. Slikanico, ki jo je priredila in ilustrirala Katerina Ferletič in je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, so v ponedeljek predstavili v atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž. Ob avtorici sta spregovorila etnologinja Inga Brezigar in Hilarij Lavrenčič, ki je zgodbo ohranil v spominu po pripovedi svojega dedka in jo je posredoval zbirateljem. Predstavitev je nastala v organizaciji Katoliške knjigarne in v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo ter Kulturnim centrom Lojze Bratuž, v imenu katerih je spregovorila Franka Žgavec.

Najprej predstava Legende

Kot je povedala avtorica, zamisel za knjigo sega v leti 2018 in 2019, ko so mladi, ki delujejo v Devinskem mladinskem krožku, Prosvetnem društvu Vrh sv. Mihaela, Slovenskem katoliškem društvu Hrast in Fantovskem zboru Devin-Nabrežina odkrivali in spoznavali nesnovno kulturno dediščino, ki je vezana na ustno izročilo domačih krajev. Takrat so pri dedkih in babicah zbrali tri ljudske zgodbe, eno iz Devina, eno z Vrha in eno iz Doberdoba in jih uprizorili v glasbeno-gledališki predstavi z naslovom Legende v režiji Sanje Vogrič. Za upesnitev v knjižno slovenščino je poskrbela Nina Pahor, za glasbeno priredbo pa Patrick Quaggiato. Doberdobsko ljudsko pravljico z naslovom Ne kradi! je Katerina Ferletič, ki za svoje kamišibaje večkrat črpa iz doberdobskega ljudskega izročila, nato priredila za papirnato komorno gledališče in v domačem narečju z njo nastopila na kamišibaj festivalu v Velenju. Ko so leta 2021 pri Goriški Mohorjevi družbi izdali devinsko ljudsko pravljico O Čenčku, kači in zakladu na starem gradu je Ferletičeva predlagala, da bi to naredili tudi z doberdobsko, ki jo od letos lahko najdemo na knjižnih policah.

Nonotova zgodba

Zasluga, da so zgodbo najprej uprizorili in nato upesnili in zapisali, gre Hilariju Lavrenčiču, ki je ohranil v spominu zgodbo, ki mu jo je kot otroku pripovedoval dedek Genio v domačem narečju. »Ko so pripravljali predstavo Legende, me je sin Aleš spraševal o zgodbi, ki sem mu jo pripovedoval kot otrok. Povedal sem mu, kar sem se spominjal, nekaj je verjetno bilo različno od zgodbe, ki mi jo je pripovedoval nono,« je Lavrenčič povedal na predstavitvi in opisal tesen odnos, ki ga je imel z dedkom ter njegovo življenjsko zgodbo. Katerina Ferletič je po pripovedi Hilarija Lavrenčiča zapisala besedilo v doberdobskem narečju ter jo opremila s ilustracijami v tehniki kolaža iz odpadnih materialov, ki krasijo tudi slikanico. Zgodbi o »lumpaču«, ki je ukradel prašiča, je nato zamenjala naslov, saj se ji je slednji zdel preveč svetopisemski. V knjigi Prašič ali hudič tako ob narečnem zapisu najdemo tudi slovensko inačico in avtoričino razmišljanje o vlogi ljudskega izročila. Posebnost knjige je tudi ta, da je na koncu opremljena z dvema QR kodama, preko katerih je mogoče prisluhniti pripovedovanju zgodbe v doberdobščini in tudi posnetku glasbeno-gledališke produkcije Legende, ki so jo uprizorili na Vrhu.

Kot je na predstavitvi povedala etnologinja Inga Brezigar, ki je poudarila pomen zbiranja ljudskega gradiva, so pravljice del naše identitete prav kot vse ostalo ustno izročilo. Z zadovoljstvom je dodala, da se ga v zadnjih letih spet bolj zavestno obuja tudi v publikacijah.