Domačini vse bolj ogorčeni

V Štmavru se med prebivalci iz dneva v dan bolj širi ogorčenost, če že ne pravcata jeza nad neuslišanimi zahtevami po pogostejši prisotnosti občinskih služb, tistih, ki so zadolžene za čiščenje in urejenost vaških cest. Pred kakim tednom smo že omenili nezadovoljstvo domačinov, ki se zgražajo nad nenapovedanim začetkom zarisovanja oznak za kolesarske poti, pred katerim ni prišlo do nujne odstranitve rastlinja in robide, ki ponekod že močno sega na cestišče. Kar nekaj domačinov se je zato »oborožilo« z nahrbtnimi motornimi kosilnicami in počistilo več odsekov vaških cest.

Pred dnevi sta nas v Štmaver povabila predsednik društva Sabotin Matjaž Pintar ter predsednik Združenja Krajevna skupnost Pevma, Štmaver in Oslavje Lovrenc Persoglia. Pokazala sta nam vse težave, ki mučijo vasico na pobočjih Sabotina. Najprej sta nas peljala po cesti skozi Gropajšče, ki nima niti ene cestne svetilke. Do nekaterih hiš ni bil nikoli speljan niti telefon. Tudi ta cesta kaže znake dokajšnje zanemarjenosti, saj je že dolgo ni obiskalo čistilno vozilo.

Z Gropajšča smo se spustili na glavno pot, ki iz Pevme skozi Pušče in Koštabon pelje čez mejo v Podsabotin. Ustavili smo se tik ob meji in si tam ogledali železno-lesen mostič, ki se pne preko potoka Pevmica in se s kolovozom nadaljuje do Oslavja. Mostič je v tistem koncu edini objekt, ki prečka Pevmico; poslužujejo se ga mnogi pohodniki in nedeljski izletniki. Mostiček je v zelo slabem stanju, saj je marsikatera od lesenih traverz že tako nagnita, da je prehod za pešca in kolesarja že nevaren. Podali smo se tudi preko meje in ugotovili, da se v nekaj metrih slika korenito spremeni. Na italijanski strani vse deluje dokaj zanemarjeno, na slovenski pa je cesta urejena, travnate površine ob njej pokošene. Že po nekaj metrih naletimo na dva dobro obiskana gostinska lokala, ki ju obiskuje veliko ljudi, tudi tujih turistov. Verjetno si le-ti mislijo svoje, ko želijo po prej omenjeni poti priti do Gorice! V bližini gostišč smo si ogledali tudi zapuščen, vendar dobro ohranjen betonski most, ki je bil zgrajen tik po vojni s pomočjo zavezniških vojakov. Ta most je povezoval dolino z zgoraj ležečim Oslavjem. Štmavrci, Podsabotinci in tudi vinogradniki z Oslavja so že večkrat izrazili željo, da bi vzpostavili to zanimivo turistično povezavo, vendar brez uspeha.

Sogovornika sta nas nato peljala skozi Pušče. Tam je slika še posebno huda. Ponekod iz cestišča že rastejo drevesa, kar pomeni, da tistega kraja že dolgo ni obiskala čistilna služba. Zelo nevaren za mimoidoče postaja odsek na enem od ovinkov. Tam se je pred leti s pobočja utrgal večji plaz, ki je zgrmel na cestišče. Deželna civilna zaščita ga je takrat utrdila z debelimi hlodi, ki pa so z leti že zgnili in kmalu ne bodo več zadržali pobočja. Odpeljali smo se še do glavnega mosta preko Pevmice, ki iz Pevme pelje v Štmaver. Temu kraju pravijo Pri Štantovih. Gre za zgodovinski most, saj tam stoji že kakih 150 let in bi si zaradi »starosti« zaslužil večjo pozornost. Krajevna skupnost že več let naslavlja prošnje na razne oblasti, da bi se končno »usmilile« zgodovinskega objekta, a vse ostaja brez odziva. Most pa vidno propada in ponekod se že kažejo kar široke razpoke.Nazadnje smo si ogledali cesto, ki vas povezuje s pokopališčem. Tudi ta je slabo urejena in ponekod nepregledna. Kot večina štmavrskih cest že dolgo ni bila očiščena. Domačini se sicer po svojih močeh trudijo, da bi vasi dali prijetnejši videz, v nobenem primeru pa ne morejo nadomestiti strojnega čiščenja, ki ga lahko opravi le pristojna občinska služba.