»Zelo rada razlagam, zakaj smo zrasli kot dvojezični otroci«

Pri Goriški Mohorjevi družbi je letos izšla tudi knjiga s pisano platnico Vsim mojim doma. Avtorica zbirke zapisov je Lucrezia Bogaro, ki je doma iz Gradišča. Trenutno z možem Matejem Leopolijem in sinkom Borisom živi v Berlinu. V nemško prestolnico se je preselila leta 2016. Od tod je začela na družbenih omrežjih deliti svoje berlinske dogodivščine. Nato so jo povabili, da bi o tem pripovedovala tudi po radiu, sledila pa je še stand up komedija z naslovom Vsim mojim doma - The show. Sedaj je napočil čas še za knjižno izdajo. V njej avtorica pripoveduje tako o svojih vtisih, razmišljanjih in izkušnjah v Berlinu kot tudi v Mozambiku. V mozambiškem mestu Maputo je namreč preživela šest mesecev kot prostovoljka v lokalni šoli.

Kako je nastala knjiga?

Pobudo je dala Goriška Mohorjeva družba. Sama sem namreč najprej objavljala zapise na svojem Facebook profilu, nato sem imela krajše oddaje v Jutranjem valu na Radiu Trst A. Tudi za oddaje sem si vsekakor vedno vse pisala. Potem so me poklicali iz Goriške Mohorjeve družbe, če bi zbrali najlepše pripovedi in bi to izdali. Zbrala sem zapise in jih razdelila po sklopih in nekatere še dodatno napisala. Eni napisi so torej nastali samo za knjigo. Celoten proces pa je bil precej dolg.

Knjiga pripoveduje o Berlinu in Maputu, ki sta z marsikaterega vidika čisti nasprotji. Imata tudi kaj skupnega?

Da nista zamejstvo (v smehu). Drugače pa bi rekla, da je tudi Maputo zelo veliko in zelo kaotično mesto. Tako kot Berlin. Čeprav je Berlin nemško mesto, ne sledi stereotipom nemškega urejenega mesta. Je pa zelo multikulturen: obstajajo kotički, ki imajo skoraj afriški pridih, so topli in živahni. Drugače pa gre res za dve nasprotji.

Spoznali ste veliko ljudi. Kako jim odgovorite na vprašanje: od kod ste?

V bistvu sem največji promotor turizma v FJK. PromoTurismo FVG nama je z Matejem dolžan (v smehu). Ko predstavim svoj rojstni kraj, vedno izhajam iz geografskega bogastva in povem, da sem lahko v manj kot eni uri na plaži, v dobri uri pa pod Mangartom. Potem pa zelo rada razlagam, zakaj smo zrasli kot dvojezični otroci, zakaj sem del slovenske narodne skupnosti. Priznam, da se potem Matej podrobneje spušča v zgodovino. Jaz pa tudi vedno izpostavim, da imamo Slovenci v Italiji tako vplive slovenske kulture kot italijanske in nas to izjemno bogati. Sogovorniki pa se temu vedno čudijo. Zanimivo je tudi, kako ljudje, ki se preselijo, drugače potem doživljajo svoj rojstni kraj. Nekateri nočejo imeti več opravka z njim, drugi ga močno pogrešajo.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.