Kolesarili ob meji in skozi zgodovino

Kar 70 udeležencev je izkoristilo enkratno priložnost za voden ogled vile de Nordis na meji pri Solkanu na pobudo društva Forum. Ekskurzija je na kolesarski poti od Trga Evrope/Transalpina in po solkanskem polju ponudila še vrsto zanimivih pričevanj o meji in goriški preteklosti.

Zgodovinski uvod je na skupnem goriškem trgu prispevala Anna Di Gianantonio, ki je obnovila, kako je po drugi svetovni vojni prišlo do razmejitve, kakšni so bili politični pritiski in posledice v naslednjih desetletjih. Italija si je s pomočjo angloameriških zaveznikov prilastila Gorico, četudi je bila poraženka v vojni. Poskusi, da bi obveljala drugačna rešitev, niso zalegli. Iz novejših raziskav prihajajo iz arhivov novosti, pisma italijanskih Goričanov, ki so nagovarjali Tita, naj bi Gorica pripadla socialistični Jugoslaviji.

Anna Di Gianantonio je med drugim navedla tudi pismo skupine goriških žensk, ki so maršala rotile, naj Jugolavija ne popusti glede Trsta in Gorice. Vemo, da so se zadeve razvile drugače, je povedala zgodovinarka in navedla protislovensko gonjo rimskega urada za mejne zadeve, ki ga je vodil takrat še mladi Giulio Andreotti, tukaj pa so nasilje izvajali nekdanji fašisti v okviru ezulskih in nacionalističnih združenj. Te sile so v bistvu še danes na oblasti in še naprej potvarjajo zgodovino, je zaključila Di Gianantonio.

Meja in njeno preseganje

O preseganju meje je govorila Anna Cecchini, ki je pred tem obnovila, kako je nastala Nova Gorica, kako se je meja odpirala vse do vstopa Slovenije v EU in v schengensko območje.

»S pandemijo smo za kratek čas spet okusili, kaj pomeni zaprta meja,« je dejala Cecchinijeva in zaključila z željo, da bi EPK zares bila priložnost za kvalitetni preskok v sožitju. Sama je sicer nekoliko skeptična, ker vidi premalo pristne zavzetosti z italijanske strani, o čemer priča zanemarjenost Transalpine, kjer z izjemo malega muzeja na slovenski strani turisti skorajda nimajo informacij. In ni, da ne bi prihajali. Med polurnim postankom se je na trgu izkrcal cel avtobus italijanskih izletnikov, zatem pa še kakih 30 kolesarjev, ki so mimo Vecchietovega mozaika nadaljevali pot v smeri soške kolesarske steze.

Tudi udeleženci ekskurzije Foruma so se s kolesi odpeljali po solkanskem polju, kjer ji je Nevio Costanzo opozoril na dvoje zanimivosti: zgodovinske mejnike, ki so ponekod še vidni, in so nekoč razmejevali posesti na goriškem podeželju, in murve, ki spominjajo na sviloprejo. Ta dejavnost se je tu razširila že v 15. stoletju, v začetku 19. pa so v širši okolici Gorice našteli kar 50 do 60 tisoč murv.

Navezana je bila na Afriko

Kolesarji so se nato podali še na ogled vile de Nordis. Anna Cecchini, je o zadnji potomki plemiške rodbine,ki si je tam v 19. stol. uredila razkošen letni dom, Lyduški de Nordis Hornik (1921-2006), napisala knjigo. Ženska, ki v slovenski ljubkovalni obliki imena, po mami italijanskem in po očetu češkem priimku pooseblja goriško večkulturnost, je bila sila zanimiv lik. Živela je razpeta med Solkanom in Afriko, bila je aristokratka a je poročila šoferjeva sina, spoznala je svet in se vživela v mednarodno okolje nekdanje britanske kolonije v Keniji, nazadnje pa se je umaknila v mir in samoto vile na solkanskem polju. Bila je prijateljica Churchillove hčerke, v vili so gostili Eisenhowerja in druge zavezniške častnike, zato ni čudno, da je ob razmejitvi dosegla, da so mejo speljali okrog njenega posestva, ki bi sicer bilo razdeljeno ali pa bi pripadlo Jugoslaviji. Zdajšnji lastnik Roberto Facco je bil hišnik in upravitelj, nazadnje mu je Lyduška zapustila vilo in prelep vrt, kjer se v pomladnem času bohoti pisano cvetje.

Notranjost vile spominja na nekdanje razkošje, hrani pa tudi veliko spominov na Afriko. Facco zna o nekdanji temperamentni gospodinji, njenem pustolovskem življenju in zgodovini hiše povedati marsikaj zanimivega. Ponudil je vrsto anekdot iz spominov na žensko, ki je jedla s srebrnim priborom, a je znala poprijeti tudi za kladivo in ki se ji je sam priljubil, ker je skrbel za njenega najljubšega konja.

»Ne vselej vzorno, saj je konj nekoč skoraj poginil, ko je zbil ograjo in se prenajedel cele kište zanj neprebavljivih hrušk ter obležal. Mislil sem, da me bo ubila. Potem mi je veterinar priporočil, naj ga skušam dvigniti na noge in ga voditi naokrog, da se shodi in pospeši prebavo. Ni bilo lahko, žival se je upirala. Cel dan sem ga vlekel po vrtu. Nazadnje pa je le prišlo do... odrešilne eksplozije,« je v smehu povedal Facco, preden so si obiskovalci v senci košate lipe pred slovesom privoščili prigrizek in osvežilno pijačo.