VREME
DANES
Četrtek, 19 november 2026
Iskanje

Na Goriško je Markežič prispel kot burja

V Kulturnem centru Lojze Bratuž so se v torek poklonili spominu na preminulega duhovnika Marijana Markežiča. Škofov vikar Karel Bolčina je predlagal, da bi stavba na Placuti nosila pokojnikovo ime

Gorica |
19. nov. 2026 | 12:10
Dark Theme

»Na vašo prošnjo in željo vam pošljemo burjo.« Tako je leta 1979 koprski škof Janez Jenko pisal goriškemu nadškofu Pietru Cocolinu in škofovemu vikarju msgr. Oskarju Simčiču, ko je na Goriško poslal duhovnika Marijana Markežiča.

»Da, burjo. A kmalu smo ugotovili, da nam koprska škofija ni poslala burje, temveč orkan,« je na žalni seji za Marijana Markežiča v Kulturnem centru Lojze Bratuž dejal nadškofov vikar za slovenske vernike na Goriškem Karel Bolčina. Ob tem je poudaril bistveno razliko: naravni orkan ruši, Markežič pa je rušil in gradil. »Podiral je meje, gradil mostove. Podiral je stene, gradil poslopja. Podiral je nasprotja, gradil sožitje.« Bolčina je sklenil s predlogom, da bi njegovo zadnje pomembno vidno delo, stavbo na Placuti, poimenovali po njem: dom Marijana Markežiča.

Na torkovem večeru v spomin na duhovnika, ki se je nepričakovano poslovil 12. novembra, so spregovorili predstavniki ustanov in organizacij, s katerimi je sodeloval. Iz njihovih besed je izstopala podoba človeka dejanj, ki je s predanostjo, delavnostjo, vztrajnostjo in čutom za skupno dobro zaznamoval širši družbeni in kulturni prostor. Ob koncu se mu je poklonil tudi goriški nadškof Janez Pavel Dianin: »Vaša številčnost nocoj pove več kot marsikatera beseda.«

Razdajal se je za druge

»Spominjamo se človeka, ki je svoje znanje in življenjsko energijo razdajal za druge,« je po glasbenem uvodu Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel dejala Tamara Kosič, ki je povezovala večer. »Svoje 50-letno poslanstvo je z vsem srcem posvetil ljudem na Goriškem, v zamejstvu in slovenstvu,« je prebrala državna sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch tudi v imenu ministrice Suzane Lep Šimenko.

Predsednik Katoliškega tiskovnega društva Marjan Drufovka je izpostavil pokojnikovo skrb za ohranjanje katoliške dediščine na Goriškem. Med pomembnejšimi podvigi je omenil prenovo Kulturnega centra Lojze Bratuž, stavbe na Travniku in nazadnje poslopja na Placuti. »Vrednost človeka se pokaže v pripravljenosti, da daruje svoj čas, znanje in moči za druge,« je povedal in predlagal, da bi njegov doprsni kip postavili na zelenico pred Centrom Bratuž, ob kipe štirih očakov slovenske skupnosti na Goriškem.

Pomembno vlogo je Markežič odigral v Fundaciji Gorica, ki ji je predsedoval od ustanovitve. »Njegovo delo nikoli ni ostajalo na papirju ali pri besedah,« se je spomnila podpredsednica Damijana Čevdek. Omenila je njegovo ljubezen do koče sv. Jožefa v Žabnicah, za prenovo katere si je še posebej prizadeval. Čeprav se mu je vedno mudilo, je našel čas za pogovor, ki se je vedno končal z besedami: »Pozdravi doma!«. Posebej rad je imel otroke in znal se jim je približati. Na dan njegove smrti so bili šolarji zamišljeni, deček je spraševal, kako bo letos božič brez Marijana, je dejala Damijana Čevdek.

O njegovi ljubezni do tiskane besede je v imenu Zadruge Goriške Mohorjeve spregovoril Marko Tavčar. Markežič se je pisanju posvečal že v študentskih letih, v Gorico je prinesel bogate uredniške izkušnje. Podprl je zamisel o profesionalni založbi Goriške Mohorjeve družbe. Posebno mesto je imela v njegovem srcu otroška revija Pastirček, v katero je kot urednik vnesel številne novosti in rubrike. V imenu skavtske organizacije sta se duhovniku, Neukrotljivemu medvedu, poklonila Simon Peter Leban in Andrej Čavdek.

Predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž Franka Žgavec je poudarila njegov prispevek k prenovi poslopja: »Pomagal je, da je ta dom ostal živ.« Markežiča je vedno zanimalo, kaj se v njem dogaja in kaj pripravljajo. »Takšna predanost ni samoumevna, takšna bližina ne nastane iz dolžnosti, temveč iz iskrene pripadnosti, dobrote in ljubezni do ljudi ter skupnosti, ki ji človek služi,« je poudarila Franka Žavec in dodala, da bo njegovo delo ostalo navzoče v vsakem skrbno ohranjenem prostoru centra.

Vsako srečanje kot sunek vetra

Navzoči so prisluhnili tudi besedam duhovnika Bojana Ravbarja iz koprske škofije, kjer je Markežič v prvih letih opravljal kaplansko službo. »Srce je poskočilo, ko sem izvedel, da je Marijan prispel na cilj,« je zapisal. Po molitvi pa je začutil olajšanje: »Nisem ti mogel kaj lepšega privoščiti, dragi Marijan!«

Podoba vetra, ki jo je uporabil Bolčina, je nagovorila tudi nadškofa Dianina. Priznal je, da ima na Marijana le tri spomine, a je ob vsakem srečanju občutil sunek vetra. »Zame je to tudi veter Svetega Duha,« je povedal. Ob zavedanju velike odgovornosti služenja slovenski narodni skupnosti in bolečine ob nenadni smrti duhovnika je priznal tudi svojo nemoč. Na voljo ima le »pet hlebov in dve ribi«, kakor učenci v evangeliju, ki so se spraševali, kako lahko tako malo hrane zadostuje za toliko ljudi. Toda upanje polaga v Gospoda, ki zna pomnožiti malo in iz skromnih sredstev ustvariti veliko, ter v povezanost, zavzetost in soodgovornost članov slovenske skupnosti.

Pokojnemu v slovo se je ob koncu poklonil še moški pevski zbor Mirko Filej pod vodstvom Davida Bandlja, ki je zapel Makorjev Oče naš.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava