O sadnih drevesih in ljudeh

Zaradi svoje lege in klime je Goriška že od nekdaj veljala za deželo, v kateri je uspevalo sadno drevje vseh vrst. V času »ranjke« Avstrije je to sadje pomenilo pravo poslastico za meščane Dunaja in drugih avstro-ogrskih mest. S spreminjanjem življenjskih navad, pa tudi uvajanja bolj donosnih vinogradov, so kmetje začeli opuščati sadno drevje. Z zamiranjem sadjarstva so presahnile tudi razne sorte, ki so nekdaj dajale pečat Brdom, pa tudi Krasu in Vipavski dolini.

»Reševanje« starih sort

O nekdanji časih, pa tudi o sedanjosti je tekla beseda na zadnjem Srečanju pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž, ki je bilo posvečeno prav starim sadnim sortam na Goriškem. Osnova za prijetno in obenem poglobljeno razpravo o sadju je bila predstavitev knjige s pomenljivim naslovom Sadje sonca, katere avtor je Gregor Božič iz Nove Gorice. Kot je sam povedal, je njegova mama doma iz Kojskega v Brdih, tako da je tudi sam zelo navezan na to edinstveno gričevnato pokrajino. Na enem od kojščanskih pobočij si je Božič uredil večji sadovnjak, v katerem so našla mesto drevesa raznih sort, tudi taka, ki so na meji izumrtja. Poleg njega se je publiki predstavila tudi ilustratorka Barbara Ogrič Markež, ki je poskrbela za res lepe ilustracije sadežev, ki so opisani v knjigi. Klepet z njima je vodil agronom Miloš Čotar, tudi sam dober poznavalec narave, obenem pa vsestranski kulturni delavec.

Gregor Božič je bolj znan kot filmski in televizijski režiser, ki je najprej študiral na Akademiji za gledališče, radio in film v Ljubljani, nato pa je študij filmske režije zaključil na DFFB v Berlinu. V knjigi Sadje sonca, ki je izšla letos v dvojezični (slovensko-italijanski) obliki s prevodom Mihe Obita, se je pokazala vsa njegova ljubezen do sadnih dreves, ki so tudi del kulturne dediščine slovenskega človeka na Goriškem. Kot je povedal, je v knjigo vložil veliko napora, saj njegov namen ni bil sestaviti priročnik o sadjarstvu, temveč opisati sadno drevje, ki je spremljalo veliko generacij naših ljudi. Zato je med opise vključil tudi pričevanja, zgodbice in anekdote, ki so na razne načine zadevali gojenje in skrb za sadno drevje. Pri tem ne gre le za drevesa kot taka, temveč za nekaj, kar zadeva kulturno dediščino naroda in prostora.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.