Odkar prevodov ni, si starši pomagajo s prevajalniki

V Dijaškem domu Gorica mineva drugo šolsko leto, odkar staršem otrok, ki ga obiskujejo, enostavnejša sporočila pošiljajo izključno v slovenščini. V javnosti je novica pred poldrugim letom še kar odmevala, zlasti na družbenih omrežjih, želja vodstva doma, da bi zgledu sledile tudi druge zamejske ustanove in društva, pa se za zdaj ni uresničila. Kaj pa o tej odločitvi menijo starši domskih otrok? Kako je ta novost vplivala nanje in na njihove otroke? Odgovori so raznoliki, a večinoma pozitivni.

Tako kaže anonimna anketa, ki jo je Dijaški dom pred nekaj meseci izvedel s strokovno pomočjo Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori), ob podpori katerega že več let razvija svojo jezikovno strategijo. Prav v njenem okviru je dozorela tudi odločitev o pisni komunikaciji izključno v slovenščini, katere smisel - seveda - ni bilo prikrajšanje italijanskih družin, temveč krepitev uporabe in znanja slovenskega jezika. S tem, pravijo v Dijaškem domu, so želeli pomagati učencem, samim staršem in tudi slovenski šoli.

Vprašalnik je izpolnilo 60 mam in očetov. V letošnjem šolskem letu je učenk in učencev v Dijaškem domu 120, nekateri so bratje in sestre, kar pomeni, da se je na anketo odzvala več kot polovica družin. V veliki večini (81 odstotkov) so se odzvali italijanski starši, ki so bili tudi najbolj motivirani, saj je ukrep vplival predvsem na njihov vsakdan, 26 odstotkov anketirancev je kot »svoj« jezik izbralo slovenščino, pet odstotkov furlanščino, 3 odstotki pa druge jezike.

Ti podatki se delno zrcalijo tudi v pogovornih jezikih družin: 35 odstotkov anketirancev je izjavilo, da doma vedno ali pogosto uporabljajo slovenščino, 86 odstotkov pa vedno ali pogosto govori italijansko. Polovica anketirancev slovenščino uporablja redko ali nikoli, kar o italijanskem jeziku pravi 14 odstotkov sodelujočih staršev. Odgovori na vprašanje, zakaj so starši za svoje otroke izbrali slovensko šolo, so raznovrstni (od ohranjanja ali ponovnega oživljanja slovenskih korenin do želje, da bi obvladal tudi drugi jezik okolja in prepričanja, da več jezikov pomeni več priložnosti), tako kot razlogi za vpis v Dijaški dom. Starši so navedli »organizacijske« razloge, a tudi raznolikost in kakovost ponudbe ter zavedanje, da je izpostavljenost jeziku izven šolskega okolja pomembna.

Ostala vprašanja so bila povezana z jezikovno politiko Dijaškega doma in zlasti z odločitvijo, da enostavnejša sporočila pošiljajo staršem samo v slovenščini. Starše so pred tem, tudi s pomočjo video navodil, ki jih je pripravil Slori in so na voljo na spletu, seznanili z možnostmi, ki jih nove tehnologije ponujajo za učinkovito in hitro prevajanje iz slovenščine v italijanščino in nazaj.

Na vprašanje, kako bi opisali svoja stališča, misli in čustva ob uvedbi te novosti, je odgovorilo 46 staršev. Od devetih odgovorov v slovenskem jeziku je bilo sedem pozitivnih; en starš je ocenil, da je zamisel neizvedljiva, če sta oba starša Italijana, druga mama pa je po začetnih dvomih »razumela, da je bila dobra odločitev«. 25 od 37 staršev, ki so odgovorili v italijanskem jeziku, pozitivno ocenjuje to izbiro, marsikdo tudi omenja prevajalnike oz. nove tehnologije, 7 odgovorov pa je negativnih (»nisem se strinjala«, »odločitev sem doživela kot politizirano dejanje«, »menim, da bi morala biti sporočila dvojezična« ...).

Kaj pa so starši naredili, potem ko je Dijaški dom sprejel odločitev, da ne bo več pošiljal italijanskih prevodov sporočil? Informativnega sestanka, ki so ga priredili, se je udeležilo 38 odstotkov anketirancev, 11 odstotkov pa jih je začelo uporabljati slovarje za prevajanje sporočil. Kar 77 odstotkov jih je začelo segati po spletnih prevajalnikih (Google Translate, DeepL, ChatGPT, ...) za prevajanje prejetih sporočil, 23 odstotkov pa s prevajalniki že prevaja v slovenščino tudi lastna sporočila, ki jih pošilja Dijaškemu domu. Devet odstotkov anketirancev je začelo obiskovati tečaj slovenskega jezika.

Odgovori na vprašanje, kako dobro leto po uvedbi tega ukrepa gledajo na pošiljanje sporočil v slovenskem jeziku, so večinoma pozitivni, kar 86 odstotkov anketirancev pa meni, da je odločitev zelo pozitivno ali pozitivno vplivala na otrokovo znanje slovenščine. 49 odstotkov staršev meni, da ukrep ni ne pozitivno ne negativno vplival na uporabo slovenščine med drugimi družinskimi člani (pri 2 odstotkih je bil odgovor negativen), 65 odstotkov pa jih ocenjuje, da je zelo pozitivno ali pozitivno vplivala na uporabo slovarjev in prevajalnikov.

Preko 80 odstotkov anketiranih staršev opaža pozitiven ali zelo pozitiven vpliv na otrokov odnos do jezika (15 odstotkov vpliva ne opaža, pri 4 odstotkih je negativen), 66 odstotkov pa jih zelo pozitivno ali pozitivno ocenjuje vpliv na odnos drugih družinskih članov do slovenščine.

»Za ta korak smo se odločili, ker je znanje jezika odvisno od njegove uporabe, uporaba pa je odvisna od jezikovnega okolja. V našem prostoru, kjer je en jezik - italijanščina - dominanten in je manjšinski jezik v podrejenem stanju, si moramo slovensko jezikovno okolje ustvariti sami. V dvojezičnem ambientu slovenščina namreč nastrada: pri nas se je dvojezičnost razširila samo v slovenskem okolju, ne v italijanskem, in okolje, kjer je slovenščina edini jezik, se je posledično bistveno skrčilo,« pravi Kristina Knez, ravnateljica Dijaškega doma. Po njeni oceni je bil ukrep, ki so ga sprejeli, pravzaprav bolj inkluziven kot prevajanje, saj so starše naučili uporabljati orodje, ki jim lahko pride prav v različnih okoliščinah. »S tem so postali bolj avtonomni in bolj vključeni v slovensko okolje, ki so ga med drugim za svoje otroke izbrali sami,« je prepričana naša sogovornica.

Dvojezičnost je po njenih besedah »demokratična in inkluzivna« samo v primeru, da je obojestranska. »Z dosledno jezikovno strategijo smo dosegli, da starši pri nas pozdravljajo ali rečejo kak stavek po slovensko, s pomočjo prevajalnikov nam tudi že pošiljajo sporočila v slovenščini. Z ukrepom jih torej nismo želeli izključevati, pač pa jim ponuditi novo orodje, katerega smotrna uporaba bi lahko bila v našem jezikovnem kontekstu odločujoča,« še pojasnjuje Kristina Knez in dodaja: »Obžalujem, da se ni doslej nobena druga ustanova odločila za podoben korak, pričakovala bi tudi podporo vodstva slovenske narodne skupnosti. Zdaj imamo v rokah tudi raziskavo, tako da nimamo več izgovorov, da bi ukrepov, ki bi lahko krepili rabo slovenskega jezika, ne izvajali.«