Poklon Dorici Makuc in zgodbam aleksandrink

V soboto pod večer se je v Prvačini odvijala prireditev ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk. Spored, ki je potekal v tamkajšnjem Kulturnem domu in ga je telovadno društvo Sokol zgradilo leta 1911, ni bil le krajevno omejen, temveč je z vsebino zaobjel časovno in zemljepisno širši okvir. Posvečen je bil raziskovalki, režiserki in novinarki Dorici Makuc, obuditvi pobratenja z Občino Doberdob, predstavitvi nove pesniške zbirke Darinke Kozinc in v popoldanskih urah ogledu Hiše aleksandrink.

V okusno, toplo opremljeni dvorani z balkonom in ekranom je dogajanju sledilo okrog sto krajanov vključno s skupino Doberdobcev z županom Petrom Ferfoglio na čelu. Med zbiranjem in čakanjem na začetek je na harmoniko igral Viljem Gergolet, ki je kasneje spremljal pevko Zoro Černic z dvema milima pesmima. Celotno dogajanje je govorno pronicljivo povezovala in spodbujala Mateja Zorn, programska vodja Kinoateljeja.

V protokolarni del sta sodila predsednik prvaške Krajevne skupnosti in doberdobski župan. Oba sta spodbudno ocenila dolgoletno pobratenje, ki ga bo koristno bolj razčleniti. Kulturno sporočilne točke so predvidele zborne recitacije šestih članic krajevnega kulturnega društva in njihove povezovalke, ki so staromodno oblečene v stilu deklet in žena, ko so množino odhajale na delo kot hišne pomočnice, vzgojiteljice in dojilje ter živele v Egiptu. Posredovale so čustvene misli in občutke izvirajoče iz zapletenih okoliščin, v katerih so dolga leta vztrajale, da bi gmotno pomagale družinam doma, ki so se prebijale skozi dolgove in pomanjkanja. V sozvočju s temi izkušnjami je Darinka Kozinc predstavila novo zbirko pesmi z naslovom Pesmi Aleksandrink in nekatere od teh je recitatorka tudi prebrala. Sledili so prikazi dogajanj in ljudi iz ljubljanskih filmskih arhivov povezanih z družbenim dogajanjem v Prvačini med povojno gradbeno in kulturno ter socialno obnovo.

Zgodbe odhajanja

Osrednja točka večera je predvidela prikaz dokumentarnega filma v okviru Potujočega kina Soča z naslovom Žerjavi letijo na jug. Desetina neporočenih in zlasti poročenih žensk je Dorici Makuc izpričala pred nekaj desetletji različne in hkrati usodno podobne zgodbe odhajanja, domotožja, varčevanja, redkih obiskov domačih krajev, posvečanja svoje pozornosti odraščajočim tujim otrokom, medtem ko so doma pustile svoje. Ko so se vrnile domov izgorele in iztrošene, niso imele starostnega zavarovanja, ki so si ga naknadno izborile na srečo v drugačnem družbenem okolju. Iz posnetkov je razvidno, da so živele v razpadajočih hišah, osamljene, skrajno revno oblečene in nekatere trpko razočarane ob spoznanju, da sta se njihovo varčevanje in pošiljanje denarja končala v brezbrižnosti soprogov. Že med gledanjem se je sprožalo vprašanje: zakaj pojav aleksandrink? Zakaj so ženske šle v svet, ko je pač (pri)znan pojav, da so bili moški tisti, ki so odhajali (in odhajajo) v svet. No, dandanes tudi dekleta! Dejstvo je, da so v tistih desetletjih iz naših krajev našle zaposlitveno nišo prav ženske zaradi sposobnosti vodenja hišnih in varuških zadolžitev, medtem ko so moški poznali le težaško kmečko delo, za katerega v Severni Afriki gotovo ni bilo povpraševanja. V zadnjem četrtstoletju smo se zaradi (zapoznelega) odkrivanja te oblike izseljenstva in zaposlovanja aleksandrink nekako priučili na njihov junaški pogum. Po ogledu filma Žerjavi letijo na jug naj nas raje prevevajo njihove bolečine, trpljenje in krivice. Ta zaključni utrinek se je ustrezno oblikoval ob prazniku, ki ga opredeljujejo mimoze.