Prostora, ki nudita veliko več kot samo varstvo

Vse več učencev in učenk slovenskih šol na Goriškem, zlasti v goriški občini, zaradi delovnih obveznosti staršev ter njihove želje oziroma potrebe, da bi bili otroci tudi v popoldanskem času v slovenskem jezikovnem okolju, obiskuje Dijaški in Mladinski dom. Ustanovi ne nudita le varstva, temveč tudi strokovno pomoč pri opravljanju domačih nalog in druge vzgojno-izobraževalne dejavnosti, pri katerih je v ospredju slovenski jezik. Delovanje dveh domov poteka enajst mesecev na leto, saj prirejajo tudi poletne programe. O izzivih in načrtih obeh ustanov smo se pogovorili z ravnateljicama, ki smo jima zastavili tudi vprašanje o možnosti uvedbe podaljšanega bivanja na eni izmed slovenskih osnovnih šol v Gorici. O tem, kot nam je ob zaključku vpisov povedala ravnateljica, razmišlja Večstopenjska šola Gorica.

Rastoče povpraševanje

»Preko 60 odstotkov otrok, ki so vpisani v slovenske mestne osnovne šole, že obiskuje Dijaški ali Mladinski dom,« pravi ravnateljica Dijaškega doma Kristina Knez in pojasnjuje, da ima ustanova, ki jo vodi, trenutno osem vzgojiteljev in kar 120 učencev – osnovnošolcev in nižješolcev. Vsi obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom, velika večina je Goričanov, nekaj otrok pa prihaja tudi iz Slovenije. Nobena druga ustanova ne nudi varstva in drugih dejavnosti do 18.30, poudarja sogovornica. »Pri nas nudimo podporo učencem pri opravljanju nalog in učenju, sveže kuhano kosilo ter popoldanske dejavnosti, otroci pa pri nas predvsem krepijo slovenski jezik,« našteva. Poleg tega tam, kjer prevoza ne zagotavlja občina, poskrbijo za prevoz iz šol v dom, utečeno pa je tudi sodelovanje z različnimi slovenskimi športnimi društvi, ki predvideva tudi prevoz na treninge.

Mladinski dom v tem šolskem letu obiskuje 84 gojencev. »Računamo, da bomo tudi v prihodnjem letu ohranili približno isto število otrok, imamo pa možnost sprejeti še okoli deset dodatnih,« pojasnjuje ravnateljica Ilaria Bergnach in doda, da so prijave za novo šolsko leto odprte še vse do 30. junija. Tudi Mladinski dom s kombiji zagotavlja prevoz iz šole učencem, ki ne prihajajo z avtobusi. V dom zahajajo tudi otroci iz Števerjana, ki prispejo z vaškim šolskim avtobusom, pravi Bergnach.

Uradna odhoda sta ob 17. in 18. uri, po predhodnem dogovoru pa lahko otroci odidejo tudi prej. »Otroci lahko k nam prihajajo ves teden ali pa dva, tri oziroma pet dni na teden,« razlaga ravnateljica. V domu trenutno deluje pet vzgojiteljev z večletnimi izkušnjami pri delu z otroki, sodelujejo pa tudi s sosednjim zavodom Svete družine, ki nudi sveža kosila. S šolami so zlasti v zadnjih letih vzpostavili dobro komunikacijo, meni Bergnach, ki opaža napredek. »Letos so nam denimo ponudili tudi možnost, da svojo dejavnost predstavimo na šolah in razdelimo informacijski material,« pravi ravnateljica Mladinskega doma.

Kristina Knez in Ilaria Bergnach soglašata, da je danes eden največjih izzivov vprašanje jezika. Vedno več otrok prihaja iz okolij, kjer slovenščina ni prvi jezik. Na tem področju Dijaški dom tesno sodeluje s Slovenskim raziskovalnim inštitutom (Slori), ki nudi strokovno svetovanje glede jezikovne strategije. »Uporaba jezika je vsakodnevni boj,« priznava ravnateljica Ilaria Bergnach. »Pri otrocih se sicer ne soočamo le z jezikovnimi težavami, ampak tudi z učnimi in kognitivnimi. Teh je iz leta v leto več. Zato se naši vzgojitelji po potrebi dodatno izobražujejo in iščejo nove pristope, kako pomagati otrokom,« poudarja.

»Gre za dobro samih otrok«

Kar zadeva podaljšano bivanje na kateri izmed goriških osnovnih šol, o katerem se je pred časom vodstvo Večstopenjske šole v Gorici pogovarjalo tudi z domovoma, sogovornici pravita, da v danih razmerah ne bi moglo potekati v organizaciji Dijaškega in Mladinskega doma. Ta namreč iz različnih razlogov ne bi bila dolgoročna rešitev.

»V prvi vrsti gre za dobro samih otrok,« pravi Knez in nato izpostavi neustreznost prostorov. Osnovne šole namreč niso zasnovane tako, da bi gostile kosila, saj nimajo kuhinj, ugotavlja. »Jedilnica mora biti primeren prostor, katerega osnovna funkcija je gostiti kosila,«dodaja Ilaria Bergnach. Poleg tega urniki podaljšanega bivanja ne ustrezajo delovnim urnikom vseh staršev, saj se ne morejo vsi odpraviti iz službe ob 15.30, ko se podaljšano bivanje zaključi. Težavo bi predstavljalo tudi osebje. »Težko bi bilo najti usposobljene ljudi, ki bi sprejeli delovno mesto le za nekaj ur dnevno,« ugotavlja Kristina Knez, ki meni, da tovrstna dejavnost otrokom ne bi koristila. »Organizirati podaljšan pouk na šolah bi za nas pomenilo ustvariti neke vrste podružnice, kar bi bilo veliko organizacijsko breme. Iz izkušnje vem, kaj pomeni deliti delo na dve lokaciji in katere težave se vzpostavijo že pri sami komunikaciji,« pravi Bergnach in poudarja, da se zasebni sektor tudi sooča z dinamikami in izzivi, ki jih šolski sistem, kjer je obisk obvezen, ne občuti. »Nisem proti razvoju in širjenju dejavnosti,«pravi sogovornica in dodaja, da je zelo zadovoljna z dejavnostjo Mladinskega doma. »Toda na vsakem področju je ključno planiranje. Preden se podamo na določeno pot, je treba opraviti t. i. Swot analize: pretehtati močne točke, slabosti, priložnosti in morebitne nevarnosti,« razlaga Bergnach. Sogovornici nadalje poudarjata, da družinam nudijo tudi razne štipendije in finančne olajšave.

Usklajena strategija

Ker dve namenski ustanovi z ustreznimi prostori že uspešno delujeta, ne bi bilo smiselno iskati drugih rešitev, ki imajo manj ustrezne pogoje, še menita Knez in Bergnach. Kristina Knez je prepričana, da razmere kličejo po skupni, usklajeni in dolgoročni strategiji šolstva. Demografski padec se pozna že pri večinskem narodu, toliko bolj pa pri manjšinah. Da bi temu kljubovali in hkrati omejili osip učencev ter postopno upadanje ravni znanja in rabe slovenskega jezika, bi morali morda pogledati nekoliko širše. »Stanja ne bomo rešili, če bomo zaradi vabljivosti podaljšanega bivanja iste otroke premikali od ene do druge osnovne šole in tako še tvegali zaprtje katere izmed njih,« pravi sogovornica, ki rešitev vidi v širjenju obzorij. Močne adute slovenskega šolstva v Italiji bi morali začeti predstavljati tudi onkraj meje ter tudi Slovencem, ki se v vedno večjem številu priseljujejo v Gorico. »Nihče namreč nima take ponudbe,« sklene Kristina Knez.