»Skoraj vsem odvisnikom je skupno pomanjkanje topline v otroštvu«

Pretresljiv dokumentarni film Jana Cvitkoviča Gram srca je v ponedeljek doživel premierno uprizoritev v Italiji v okviru Kinoateljejeve sezone slovenskih filmov. Enourni film prikazuje življenjsko bedo in hkrati globoko, obupano človeškost narkomanov na ljubljanskih ulicah. Režiser je pred filmom v pogovoru z Nadino Štefančič, ki ga je v italijanščino prevajala Mateja Sulič, povedal, da je film nastal tako rekoč spontano, ni bil načrtovan in tudi velikega budgeta ni bilo na razpolago.

»Ko mi je producent Boštjan Brezovnik predlagal, da bi posnel film na to temo, sem sprva zavrnil. Potem sem razmislil in rekel da, toda pod pogojem, da gremo tja iskat lepoto,« je povedal Cvitkovič. S snemalcem Sandijem Petricem sta se potikala po ljubljanskih ulicah in posnela to, kar sta videla, je še povedal. Še pred tem sta si morala pridobiti zaupanje džankijev. »Bili smo prva snemalna ekipa, ki so ji dovolili v svoj svet,« je dejal Cvitkovič.

Pristop je bil pomemben

Kako so to dosegli? V veliko pomoč je bil prav snemalec Petric, ki je tudi sam doživel izkušnjo zasvojenosti in je na ulici preživel enajst let življenja, delil usodo z nekaterimi med nastopajočimi v filmu in poznal njihovo okolje. Prav tako če ne še bolj je bil pomemben pristop do njih. »Preden smo začeli snemati, smo se družili, igral sem šah in se pogovarjal z njimi. Zelo so občutljivi. Ko so razumeli, da ne iščemo senzacije, ampak njih kot ljudi, so se začeli odpirati.« Celo toliko, da so vsi hoteli biti v filmu, kar pa je bilo nemogoče. Tako se je na primer zgodilo, da je mlada punca, ki je izostala, na premieri v Ljubljani planila v jok, ker je ni bilo v filmu.

Izjemnost filma je, da je Cvitkovič v kamero ujel najgloblje iskrene izpovedi ljudi, ki so na skrajnem družbenem robu pristali predvsem zaradi čustvene neizpolnjenosti v družinskem krogu, največkrat v otroških ali najstniških letih. »Spoznal sem raznorazne odvisnike,« je povedal Cvitkovič in nadaljeval:»Skoraj vsem je skupna ena stvar. Pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu. Ostala je luknja, ki jo skušajo zafilati. In jo filajo, filajo in filajo. A se nikakor ne pusti zafilat. Z nobenim gramom.«

Ključ do teh izpovedi je režiser našel naključno, ko je odvisnike začel spraševati, kateri je pravzaprav njihov prvi spomin iz otoških let. To vprašanje se je izkazalo kot magično, »morda zato, ker jih že dolgo nihče ni nič vprašal,«pravi Cvitkovič. V filmu vidimo, kako segajo v daljno preteklost, v prve spomine iz otroških let in se potem odprejo iz izpovedo vso lastno zgodbo čustvene bede, obupa, iskanja človeške topline.

Pogled kamere je objektiven, neizprosen, prikazuje bedo, umazanijo, zanemarjenost, fizično in duševno ranjenost teh ljudi, ki pa so kljub vsemu še vedno ljudje. Režiserjeva zasluga je, da je znal pretrgati tisto tančico, ki jih ločuje od drugih, tako rekoč »normalnih« ljudi, ki morda hodijo mimo njih in s studom odvračajo pogled od njihove bede. Cvitkovič se jim je približal spoštljivo, ni jih stigmatiziral, niti ni moraliziral. Prav tako se je izognil vsakršni skušnjavi čustvene osladnosti. Le beležil je njihove izpovedi, to pa, z veliko mero človeške empatije.

Nazadnje jih je vzljubil

Nepričakovano se v kruto realističen dokumentarni film prikrade tudi poezija, tako samih protagonistov, ki se spominjajo nekoč naučenih verzov ali pa svojo pripoved skladajo v rimane verze. Poezija je tudi v avtorjevih komentarjih izven kadra, pri katerih poetične besede izražajo sočutje do ljudi, ki jih je spoznal in vzljubil. »Nisem aktivist,« je povedal Cvitkovič in pojasnil, da ni imel namena posneti družbeno-politični film o vprašanju emarginacije, odvisnosti in stigmatizacije. »Sem pa gotovo spremenil svoj pogled na te ljudi. Sprva so se mi morda zdeli samo zanimivi, potem ko sem se jim približal in jih spoznal, pa sem jih vzljubil.«

Tudi ta pristop je botroval nastanku iskrenega in prepričljivega filma, ki polni kinodvorane po Sloveniji. Pred kratkim so ga vrteli tudi v novogoriškem Dnevnem centru za odvisnike. Režiser se je na srečanje z njimi podal nekoliko zaskrbljen, kako bodo pač sprejeli film. Prestal je preizkušnjo. »Bili so navdušeni. Gotovo so oni bili najbolj zahtevna žirija,« je povedal režiser, ki se lahko za svoj filmski prvenec Kruh in mleko ponaša z zlatim levom bodočnosti na Festivalu v Benetkah leta 2001 in z več kot 60 nagradami za ves dosedanji filmski opus.

Kinoateljejeva sezona slovenskih filmov v Gorici se nadaljuje nocoj ob 20. uri v Hiši filma na Travniku s filmom Cent’anni Maje Doroteje Prelog.