Skrinja goriške večkulturnosti

»Multikulturna«. Takšna Gorica izhaja iz dokumentov, ki jih hranijo v državnem arhivu v Gorici. Ta domuje v resni, izrazito »upravni« stavbi v Ulici Ospitale, za dvorcem Coronini Cronberg. Od februarja 2019 ustanovo vodi 43-letni Marco Plesnicar, prvi Goričan, povrhu še slovenskih korenin, na tem položaju. Plesnicar je po študiju zgodovine na Univerzi v Trstu projektno sodeloval - med drugim - z združenji ICM in ISSR, februarja 2018 pa je nastopil službo v arhivu. Leto kasneje je prevzel še njegove vajeti. Goriški državni arhiv zbira dokumente, ki so nastali in še nastajajo v vseh državnih uradih, ki so odvisni od centralne vlade. V Gorici je uradov, ki prenašajo svoje dokumente v državni arhiv, približno dvajset. S Plesnicarjem smo se pogovorili o delovanju ustanove in o tem, kako je na razpolago vsem občanom.

Ali nam lahko orišete splošno delovanje arhiva?

Arhiv je državni, upravni urad, ki je odvisen od ministrstva za kulturo. Poleg državnega vidika je posebej pomembno, da poudarimo vlogo arhiva kot službe za varstvo kulturne dediščine. Predvsem v našem prostoru je bistveno, da je arhiv v pomoč in podporo kulturnemu izobraževanju. S tem ne mislim, da mora arhiv biti vodilna kulturna ustanova, je pa tu, da občanom jamči pravice, ki jim pripadajo. Arhivski dokumenti, ki niso več v vsakdanji uporabi, so lahko v pomoč pri uveljavljanju raznih pravic, na primer do premoženja.

Iz katerih razlogov obiskovalci stopijo do vas?

Razlogi so najrazličnejši. Nekateri iščejo podatke za družinski rodovnik, drugi bi radi tu našli dokumente, s katerimi lahko nato zaprosijo za italijansko državljanstvo. To drži predvsem za potomce Goričanov, ki so se izselili v Argentino, Avstralijo in v Brazilijo. Potem pa imamo seveda univerzitetne profesorje, študente, člane raznih kulturnih društev, ki opravljajo zgodovinske raziskave.

Kakšno podobo o Gorici v prejšnjih stoletjih pa ste si ustvarili preko dokumentov v arhivu?

Pravzaprav se med brskanjem po arhivu nikoli ne morem načuditi vsemu, kar lahko v njem najdem. Dokumente je treba vedno obravnavati v relaciji z drugim gradivom, ne pa izolirano. Arhiv izrisuje podobo multikulturne Gorice, v kateri je čutiti evropski pridih. O tem izrecno pričajo večjezični dokumenti - v slovenščini, nemščini, zaradi okupacij tudi v angleščini in francoščini. Glede na to, da gre za italijanski državni arhiv, je to precejšnja posebnost. Tudi zaradi tega smo se s kolegi odločili, da odpremo Facebook stran, ki se imenuje Mejni arhiv. Za nas meja ni več stigma, je vir novih možnosti. V svoje poslanstvo vključujemo tudi sprejemanje tistega, kar je čez mejo, in ohranjanje tega, kar je tostran meje.

Pogovor z Marcom Plesnicarjem si lahko v celoti preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.