»Vojni je treba nujno dati univerzalen obraz«

Za generacije, ki so se v naših krajih rodile v drugi polovici prejšnjega stoletja, je mir skorajda samoumevna zadeva. Pot do miru pa je bila dolga, mestoma tudi strma in današnje svetovne okoliščine opozarjajo, da je treba po njej še naprej pazljivo stopati. Vprašanje vojne in miru je zaradi tega vselej aktualno.

»Šele takrat, ko se otreseš pretenzije, da si boljši od drugih, ali sploh dober, lahko kreneš na pot etičnega delovanja. Takrat se začenja pot miru,« je na četrtkovi predstavitvi knjige Dolga pot do miru: Srebrenica, Galicija in Ukrajina, Auschwitz, Gaza dejal avtor Boštjan Videmšek. Dolgoletni novinar, vojni poročevalec in avtor številnih knjig je svoja razmišljanja postavil na papir po obisku krvavih bojišč prve svetovne vojne v Galiciji. Gre pa za posebno publikacijo, ki vsebuje tudi besedilo, tiskano v obratni smeri: v njem ponuja italijanska novinarka in pohodnica Abha Valentina Lo Surdo potovanje po poteh, kjer je nekoč tekla Soška fronta. Svoje delo je v konferenčni dvorani Pomnika miru na Cerju Videmšek predstavil z zgodovinarko Petro Svoljšak, z njima se je pogovarjal Martin Pogačar (ZRC SAZU). Publikacija je nastala s pomočjo projekta BeWoP, ki ga sofinancira Evropska unija v okviru programa Interreg VI-A Italija-Slovenija. Uvodoma je pozdravil župan Občine Miren-Kostanjevica Mavricij Humar.

»Sem izredno rutinirana oseba, kot obrtnik, ki hitro opravlja svoje delo, saj spišem tudi po eno knjigo na leto. S tem delom pa se to ni zgodilo, ker so se med njegovim nastankom svetovne okoliščine radikalizirale, tako da je tematika postala še bolj aktualna in pomembna. Težko je povezati Srebrnico, Galicijo, Auschwitz, Gazo in vojno v Ukrajini. Vojni pa je treba nujno dati univerzalen obraz, univerzalen jezik. To je tudi sad mojega 25-letnega poročanja iz vojnih žarišč, zaradi tega čutim veliko odgovornost, ko pišem o teh stvareh,« je uvodoma povedal Videmšek in dodal, da je pri obravnavanju tovrstnih vprašanj poznavanje zgodovine izjemno pomembno.

Brez zgodovine ne gre

»Zgodovina mi je izjemno blizu, rad segam po zgodovinopisju, saj brez zgodovinskega samoizobraževanja ne moreš biti kredibilen. Zgodovina je del neke nujne širše razgledanosti, ki se danes z umetno inteligenco izgublja. Obiskal sem grobišča prve svetovne vojne na vzhodni fronti, kjer je dejansko bilo ubitih več slovenskih vojakov, kot partizanov v drugi svetovni vojni. Bil je zame močan literaren moment. Svoje delo pa sem začel z Srebernico, ker se do njenih dogodkov vedno lahko vračaš. Ko je v času, ko pišeš knjigo, v Gazi ubitih preko sto novinarskih kolegov, se stvari povežejo v celoto,« je izpostavil Videmšek.

Nemoč znanja in vedenja

V času, ko umirajo zadnje neposredne priče druge svetovne vojn in ko se mednarodne razmerje globoko spreminjajo, je zgodovinski spomin pomembno ohraniti in ga na pravi način interpretirati. Če je Videmšek poudaril, da se zgodovina ne ponavlja, temveč se stopnjuje, je Petra Svoljšak opozorila, da se iz nje vendarle lahko kaj naučimo. »Prič, ki edine imajo pravico, da o prvi svetovni vojni razmišljajo, ni več. Mi lahko le interpretiramo, ne moremo se spominjati. Ko mine neka doba, ko telefonske številke neke osebe ne moreš več najti na imeniku, takrat lahko začnemo govoriti o zgodovini. Zgodbe se vse na nek način zgodijo prvič, a v preteklosti je toliko zametkov, ki bi jih lahko izbrali, da bi vsaj malo poboljšali sedanjost. Zgodovina bi nas morala opremiti z orodjem, na podlagi katerega bi se lahko v prihodnosti izognili določenim napakam. A to delavnico smo zaklenili. Ob vsem, kar se v tem trenutku dogaja, kljub vsemu temu, kar sem prebrala, se naučila, napisala, čutim nemoč. Vidim nemoč lastne stroke, znanja, vedenja. Zgodovina se ne ponavlja, ponavljajo in radikalizirajo se napake,« je svoje misli razčlenila Petra Svoljšak.

Dodala je, da je kljub vsemu tudi v sedanjem svetu nekaj prostora za optimizem: ko odpadejo časovne spone z nastopom novih generacij, ki se za stare zgodovinske zamere ne zmenijo, potem je res mogoče stopati na poti miru kot na nekem projektu sprave med narodi.

Ob zaključku večera je Videmšek podal še krajšo misel o prihodnosti, ko se bo človek moral soočati ne le z vojnami, temveč tudi z novimi izzivi. »Krvavo pogrešam digitalno antropologijo. Rojeva se povsem nov svet, s človekom, ki pa je še vedno to, kar je bil pred nekaj tisočletji. Prišlo je le do drobnih mutacij, ki pa niso tako velike, da bi ga pripravile na svet, ki se trenutno razvija. Digitalno okolje požira ostanke starega sveta. Podnebne spremembe, umetna inteligenca, razpad mednarodnih struktur in mednarodnega prava... Bojim se, da smo otroci 20. stoletja absolutno nepripravljeni na tisto, kar bo svet ponujal,« je zaključil Boštjan Videmšek.