Vozel lastništva največja ovira

Vozel lastništva številnih – in hkrati zelo majhnih – parcel predstavlja največjo oviro pri načrtovanju nove steze okrog Doberdobskega jezera. Minulo soboto so o načrtu razpravljali na sedežu kulturnega društva Jezero v Doberdobu, kjer je občinska uprava priredila javno srečanje z arhitektoma Morenom Baccichetom in Annaliso Marini, ki sta s pomočjo posnetkov starih zemljiških knjig opozorila, da so bile pred začetkom 19. stoletja okrog jezera le tri zasebne parcele; vsa ostala zemljišča so bila jusarska. Nosilke skupnih lastniških pravic so bile krajevne skupnosti, ki so bile v zemljiških knjigah vknjižene kot »občine«. Ob jezeru so skupna zemljišča pripadala tako Doberdobu kot tudi Jamljam in v manjši meri Dolu. Sredi 19. stoletja so avstrijske oblasti skupna zemljišča razdelili, tako da je vsak novi lastnik odplačal določeno odškodnino in dobil svojo parcelo. Nekatera zemljišča so ostala v jusarski lasti; v zemljiško knjigo so bila vknjižena kot Comune, Comugna ali z nemško besedo Gemaine, iz katere izvira narečna beseda gmajna. Načrtovalca sta udeležencem srečanja pojasnila, da bi bila steza speljana vsenaokrog jezera; pod Gradino bi izkoristili sedanjo pešpot, medtem ko bi na nasprotni strani morali zgraditi povsem novo stezo, pri čemer bi prečkali vsaj štirideset zasebnih zemljišč.

Kako rešiti vozel gradnje steze na zasebnih zemljiščih? Baccichet je predlagal tri rešitve. Občina bi lahko vse parcele razlastila, vendar bi za razlastitev posameznega zemljišča morala odšteti tisoč evrov samo za razne kolke in pristojbine. Ker je parcel na desetine, bi občina porabila večji del razpoložljivega zneska samo za kritje stroškov postopka. Drugo rešitev predstavlja dogovor z lastniki parcel, ki bi omogočili prečkanje svojih zemljišč, pri čemer bi si občina vzela odgovornost za uporabo steze. Tretjo rešitev predstavlja ustanovitev zemljiške skupnosti, ki bi upravljala zemljišča in stezo, pri čemer je Baccichet pojasnil, da so prvo in doslej edino tovrstno skupnost ustanovili v Srednjem v Benečiji, kjer se ukvarja predvsem s sečnjo in čiščenjem zaraščenih površin.

Domačini, ki so se udeležili srečanja, so se večinoma nagibali k dogovoru z občinsko upravo, čeprav so bili med njimi tudi nekateri, ki raje ne bi odstopili svoje zemlje.