Prijava
Dark Theme
Današnjo vrečo bi rad spremenil v neke vrste voščilnico, da se zamislimo in da si v tem času tudi nekaj pri-voščimo. Začel bi tako: leta in leta sem poslušal profesorje na višji šoli in kasneje na univerzi, da se je »treba za nekaj odločit«: »Izberi! Boš pisal, risal, režiral?« Odloči se.
Še danes se nisem povsem odločil. Kdor gre skozi moja branja, ne razume, pravzaprav, kaj me zanima. Za nekatere sem »neodločen«, »nefokusiran«, »ki se ne zna poglobit v eno stvar«. Se prepoznam kot »mednarodni« režiser ali faliran znanstvenik? Morda se prepoznam v obeh taborih. V Nemčiji, preden bi me izbrali na gledališki akademiji, bi lahko obiskoval neko novo študijsko smer, ki je povezovala humanistiko in »trdno« znanstveno smer. Kaj bi bilo iz tega? Ne vem. Če bi me takrat nekateri kolegi humanisti ne gledali po strani in mi ponavljali: »ali eno ali drugo«, bi morda res poskusil tisto pot. Z leti lahko priznam: ne zanima me poglabljanje v eno samo stroko.
In slučajno sem letos našel kar nekaj priročnikov, ki uvajajo definicijo tega mojega kaosa, in zvedel sem, da v tej plovbi nisem sam. Nekateri imenujejo tak značaj multi-hyphenat (vezajski tip), drugi multitalent (kar zveni malo arogantno), renesančni človek (kar me plaši, ker postavlja zelo visoke cilje) ali multipotencialen, ali polimat ipd. Zanima me pač obširno znanje.
In zato privoščim tistemu, ki se prepozna v teh kategorijah (imam nekaj prijateljev, ki so pravi renesančni ljudje, pa bi tega ne priznali niti pod razno), da posveti nekaj časa odkrivanju novega zanimanja. Najmlajše generacije bodo itak doraščale v svetu, ki ne bo poznal »ene službe in ene smeri«. Gojiti več zanimanj je verjetno zdravo ne samo zase, marveč tudi za družbo, saj radovednost ni napadalna lastnost. Če moraš še pretipati neznano, si previden in iščeš nasvete. Nisi sam. Z dobronamernimi nasveti, da ima vsak po eno službo, smo verjetno opravili.
Režija je za moj značaj idealna, saj si v stiku s pisanjem, risanjem, tehničnimi vprašanji. Delaš na več nivojih. Vseeno sem si že lani privoščil ponovno odkrivanje in nadgrajevanje nekega zanimanja. In eno leto vztrajal pri tem: zagrabil sem za svinčnik in čopič - in risal. Ko sem imel nekaj časa, sem obiskoval tudi tečaje risanja, pri sebi pa sem vedno nosil zvezek za skice.
Po enem letu se je a) izboljšala tehnika, b) portreti so vsakič bolj prepričljivi in c) zelo mi pomaga, da se oddaljim od sveta besed. Mi to prinese nekaj več denarja? Ne. A je bilo to lepo darilo, ki sem si ga pri-voščil in s katerim se bom še naprej ukvarjal.
In mislim, da vsakdo izmed nas lahko najde za eno leto nekaj, kar ga razveseli in obogati hkrati. Vem, da si je za večino ljudi, ki imajo frenetična življenja, skoraj nemogoče predstavljati take dodatke. Ko sem stopil v stik z ljudmi, ki jih zanima več stvari, sem spoznal, da niso menihi v pozabljenem visokogorju, brez stika z realnostjo. Obratno. V redu se je posvetiti svoji radovednosti. V družbi, ki je obsedena s kultom jaza, je odpiranje navzven vedno dobrodošlo.
Morda celo povrnemo samemu sebi nekaj izgubljene energije.
Včasih imaš srečo, da prebereš določene knjige ravno takrat, ko jih potrebuješ. Tako sem spoznal multipotencialnost. Zaključil pa bi razmišljanje z besedami druge knjige, že večkrat omenjenega avtorja in ilustratorja Austina Kleona, ki je dober primer renesančnega človeka. Tudi besede v tej knjigi so prišle do mene, ko sem jih potreboval. Zvenijo kot lepo voščilo, ki ga posvečam vsem bralkam in bralcem.
»Bodite prijazni do sebe in si vzemite čas. Manj skrbite za to, da bi stvari dokončali. Bolj skrbite za stvari, ki so vredne truda. Manj skrbite za to, da bi bili veliki umetniki. Bolj skrbite za to, da ste dobri ljudje, ki ustvarjajo umetnost. Manj skrbite za to, da bi pustili pečat. Bolj skrbite za to, da stvari pustite boljše, kot ste jih našli.«
