Sreda, 05 oktober 2022
Iskanje

LEVO OD OSI: Geopolitični vajenec na preizkušnji

Svet |
10. mar. 2022 | 8:00
    Dark Theme

    V Bruslju so lepi dnevi, upravno-zdravstvene razmere se izboljšujejo, tako da tudi maske počasi izginjajo. V drugih razmerah bi razpravljali o turizmu in belgijskem pivu. A nova resničnost so predvsem ukrajinski begunci, ki tudi tu nahajajo zatočišče.

    Če je doslej zunanjo blokovsko politiko in odnos do Ruske federacije krojila ameriška zunanja in vojaška politika, je sedaj tudi jasno, da bo zanjo prav Evropa plačala najvišji davek. Iz Ukrajine je bruhnilo, a gre le posredno za Ukrajino. Zemljepisna Evropa, ki sicer sega do Uralov, je spet usodno razdvojena in bo predvidoma tudi ostala dolga desetletja.

    Že pred rusko ofenzivo v Ukrajini, državi »ob robu«, sem naletel na tanko knjižico, glej no, Le réveil géopolitique de l’Europe (2022). Luuk van Middelaar, zgodovinar in filozof z univerze v nizozemskem Leidnu, v njej razmišlja o geopolitičnem prebujenju Evrope.

    Znak vidi v (nerazvpitem) sporazumu o investicijah med EU in Kitajsko, do katerega je prišlo decembra 2020 brez ameriškega preventivnega placeta in tik pred nastopom Bidna kot novega predsednika ZDA. Dolga leta po drugi svetovni vojni je namreč jedro sedanje EU postavilo aktivno grajenje lastne zgodovine v oklepaj in se raje ukvarjalo s »pravom in trgom« ter reševalo s tem povezana tehnična ali tehnokratska vprašanja. Evropa je na različnih področjih sicer razvijala svoje policies, javne politike, a prava politika, politics, je bila prepuščena (le nekaterim) članicam.

    Vsako geopolitično pozicioniranje zahteva od subjekta, da pozna ali vsaj izbere lastna zgodovinska izhodišča. Geopolitični akter tudi ve, kateri so njegovi strateški cilji in nikakor ne sme mimo treh načel. To je v prvi vrsti politika moči, ki jo uporablja do svojih tekmecev ali nasprotnikov. Enako pomemben je teritorij, na katerega se slednja nanaša. Tretji element pa je naracija, récit, ki je v sedanjem obdobju globalne komunikacije skoraj še najbolj pomembna sestavina, ker ustvarja notranje vezi, skupno vizijo, in hkrati omogoča zunanjo prepoznavnost. Nova Evropa, ki naj bi se rodila le po letu 1950, je vse to zanemarila v imenu »prava in trga« in sledila odprtemu scenariju, daleč od načel geopolitike in zavesti o lastni zgodovini in prihodnosti.

    Ukrajinska vojna zgleda biti, če naj interpretiramo Luuka van Middelaarja, ambivalenten trenutek: priložnost, kairos, da pride do novega evropskega samozavedanja, ali pa, nasprotno, vzvod za nadaljnjo krepitev ameriškega objema. Morda so še koga presenetile besede, ki jih je ameriški zunanji minister Anthony Blinken pred nekaj dnevi izrekel na obisku v Moldovi: Moldova je pripravljena za vstop v Evropsko unijo. Kot da bi se v Washingtonu odločalo, kdo, kako in kdaj lahko pristopi ...

    Zgleda torej, da se Amerika ne namerava odreči svojemu nadzoru evropskih zadev in svojemu strateškemu načrtu za zahodno Evrazijo. Večina držav EU je tudi članic njenega Nato pakta, drugi pa bi pred novo rusko grožnjo radi vanj vstopili.

    Koliko ima torej domnevno prebujena Evropska unija manevrskega prostora, da lahko samostojno stopi na prizorišče mednarodne politike, ki se nemalokrat nadaljuje tudi v vojno, je odprto vprašanje ...

    Če želite komentirati, morate biti registrirani