OPENSKO STRELIŠČE: »Italijetta«

Dva pregovora se sama po sebi ponujata ob novici, ki jo je včeraj sporočil tržaški župan Roberto Dipiazza. »Kdor čaka, dočaka« (da je Občina Trst končno postala lastnik območja na openskem strelišču) in »Kdor čaka, še čaka« (da bo tam končno urejen spoštljiv Park miru). Zadeva prenosa lastništva se je malce zavlekla, je ugotovil župan. Celo poldrugo desetletje za prepis 179 kvadratnih metrov zemljišča z ene javne institucije (državne domene) na drugo (Občino Trst). Povprečno dvanajst kvadratnih metrov na leto bi izračunali matematični dlakocepci.

Dipiazza je opravičujoče omenil kakih 40 sestankov na prefekturi pa še celo število srečanj z društvi, organizacijami in raznimi odbor. Tudi zanj – operativcu, ki mu je bilo dobro desetletje dovolj, da se je iz vajenca povzpel do gospodarja podjetja z (v lirah) milijardnim prometom – je 15 let časa za pridobitev nekaj podpisov pod svežnjem papirjev očitno malce predolga doba.

»Questa è l’Italia« - To je Italija, je skoraj resignirano ugotovil. Italija? Ob nedavni dodelitvi zimskih olimpijskih iger leta 2026 Milanu in Cortini je Gian Antonio Stella v Corriere della Sera omenil, česa je bila zmožna Italija, ko si je začela lizati povojne rane in odstranjevati ruševine, sad Mussolinijeve militaristične norosti. »V manj kot osmih letih ji je s takratnimi tehnologijami uspelo zgraditi celotno Autostrada del Sole: 759 kilometrov od Milana do Neaplja z 38 predori in 853 mostovi in viadukti«.

Tisto je bila Italija.

Ta, sedanja, današnja, je kvečjemu ... Italiijetta.