Perspektive: Kitajska tipkovnica s tri tisoč tipkami?

Zgodi se, da se s prijatelji pogovarjam o Kitajski in njeni kulturi in me kdo vpraša, kako je sestavljena kitajska abeceda. V takih primerih povem, da kitajščina v resnici nima abecede, ampak znake (tako imenujemo tiste čudne risbice, ki jih večkrat vidimo tetovirane na podlakteh in mečih ali naslikane nad vhodom azijskih restavracij), ter da če poznaš okrog tri ali štiri tisoč teh znakov, v bistvu lahko na Kitajskem že nekako preživiš in tudi prebereš kaj več kot meni v restavraciji. Ob teh besedah kateri izmed sogovornikov včasih na široko odpre svoje presenečene oči in vpraša: »Koliko pa je velika kitajska tipkovnica, če je tri tisoč znakov le osnova?«

Odkritosrčno povem, da ko nam je na univerzi predavateljica prvič razložila, da je nujno na pamet poznati vsaj tri tisoč znakov za osnovno preživetje s kitajščino, mojih misli ni prešinila velikost tipkovnice, temveč sem se zaprepadeno vprašala, kako za vraga si bom teh tri tisoč znakov spravila v možgane. Je pa vprašanje o velikosti kitajske tipkovnice vedno zabavno, saj si predstavljam računalniški monitor s pritrjeno meter in pol dolgo in široko preprogo, prekrito s tipkami, ali pa pametni telefonček, s katerega visi nekakšna majhna avtocesta tipk. Takoj vam razkrijem skrivnost: kitajska tipkovnica ni nič večja od katerekoli druge, ki ste jo kdaj videli. Je pa koncept pisanja povsem drugačen od našega, saj črke v kitajščini ne obstajajo in zato tudi ne obstaja kitajska abeceda. V resnici je kitajska pisava veliko manj komplicirana, kot se sliši; prvi korak je enostavno pozabiti vse, kar poznamo o slovenski ali nasploh pisavi tukaj na zahodu.

Kitajski znaki v veliki večini predstavljajo zvok in pomen hkrati: zato jih ne imenujemo ideogrami in niti piktogrami, saj ti označujejo zgolj pojem ali risbo predmeta. Skoraj vsak kitajski znak je sestavljen iz dveh delov: eden predstavlja pomen, drugi pa namiguje na izgovorjavo. Na primer: znak za reko 河, ki ga izgovarjamo bolj ali manj kot »H«, je sestavljen iz dela, ki označuje vodo (levi del znaka predstavlja kapljice tekočine) in dela, ki namiguje na izgovorjavo (desni del). Glagol piti, 喝, v smislu piti vodo/pivo/vino, je sestavljen iz dela, ki predstavlja usta (pravokotnik na levi strani znaka), ter dela, ki namiguje na izgovorjavo, ki je tudi v tem primeru bolj ali manj "H". Tudi veznik in, v smislu »voda in pivo in vino«, približno izgovarjamo kot »H«.Verjetno ste zdaj že opazili težavico: te tri besede pomenijo tri različne stvari, vendar vse tri izgovarjamo približno na enak način. Razkrijem vam naslednjo skrivnost: vsaj 100 drugih kitajskih znakov izgovarjamo približno kot »H«. Enako velja za vse druge kitajske znake: s »Š« izgovarjamo številko deset, pa tudi čas in glagol biti, pa tudi kača in tako naprej.

Če pomislite, je število možnih zvokov, ki jih človeška usta lahko izgovorijo, veliko, vendar je omejeno v primerjavi s številom besed in pojmov, ki jih človeški možgani lahko doumejo. Kitajščina ima na tisoče in tisoče znakov, vsak pa ima svoj pomen. Vendar ne obstaja niti približno dovolj zvokov, da bi imel vsak znak svojo izgovorjavo. Kaj se torej zgodi? Mnogi različni znaki imajo enako izgovorjavo. Težava je v bistvu naslednja: preveč je pomenov, premalo je zvokov. Na to težavo odgovori latinizirana pisava kitajščine, ki ji pravimo pinjin. To je sistem, ki izgovorjavo kitajskih znakov zapiše z latinskimi črkami: v bistvu tisoče in tisoče kitajskih znakov strni v 26 črk latinske abecede. Na primer, kot že veste, »piti reko« izgovorimo približno »H H«. Če pišem s kitajsko tipkovnico, bom torej morala latinizirati izgovorjavo "H H", in v pinjinu to napišem kot: »he he«. Na ekranu se mi bo predstavil seznam vseh kitajskih znakov, ki jih izgovarjamo »H« (to pa bo resnično bilo videti kot neka manjša avtocesta). Vendar točno vem, da za glagol »piti« potrebujem znak 喝 in za besedo reka potrebujem znak 河, in tako bom iz tiste male avtoceste znakov izbrala izključno ta dva in pritisnila na tipko Enter. Tako sem napisala »pijem reko«, oziroma »H H«. Zdaj vidite, da v resnici ni tako zelo komplicirano. Na pamet poznati znake pa je neizbežno, drugače ne bomo znali prepoznati pravega in namesto »pijem reko« bi lahko pomotoma napisali »Čestitke žerjavu!«.