Sreda, 17 julij 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Poželi so, kar so sejali

17. jun. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Tresla se je gora, rodila se je miš. Pravzaprav nekaj podgan, ki so se iz greznice fašistične in nacistične preteklosti privlekle v Evropski parlament. Na prvi pogled potres ni bil tako izrazit, kot se je kdo bal, v resnici pa je zamajal temelje evropske hiše.

    V razmerju moči med političnimi družinami, ni bilo eklatantnih premikov. Zmerno desna Ljudska stranka (EPP) je dobila 186 sedežev (+10), socialdemokrati (SD) so jih izgubili štiri in ostali drugi s 135, liberalci Renew so jih izgubili 23, a ostajajo tretji z 79 izvoljenimi.

    Kaj pa naskok desnice? ECR je pridobil štiri mesta in je s 73 poslanci četrti, skrajna desnica ID jih je pridobila devet in prišla na 58. Skupaj 13 poslancev več na 750. Več so jih zapravili sami Zeleni, zlasti nemški hiper atlantistke Annalene Baerbock: izgubili so 18 mandatov in pristali na 53. Levica je ostala na 36 (-1). Številke nakazujejo možno nadaljevanje sredinske naveze PPE-SD-Renew, morda s priveskom Giorgie Meloni, če bi odpadel navzkrižni veto s SD.

    Vse po starem torej? Ne. Skupni seštevek je varljiv, saj prikriva dejstvo, da sta se naenkrat zrušila nosilna stebra evropske konstrukcije, nemški in francoski.

    Nemška SPD je doživela najhujši poraz doslej, enako Zeleni, skupaj z liberalci pa vladna koalicija ni dosegla niti tretjine glasov. Skrajno desna, delno neonacistična AfD je druga stranka v državi, krepko prva v vsej nekdanji Vzhodni Nemčiji z izjemo Berlina.

    Še bolj ga je polomil Emmanuel Macron. Potem ko je 6. junija v Normandiji z Joejem Bidnom in Volodimirjem Zelenskim vlekel z zgodovino skregano enačbo o boju med demokracijo in tiranstvom pred 80 leti in danes, je tri dni kasneje doživel svoj D-day. Klicu na vojaške okope so Francozi odgovorili tako, da so skrajni desnici oddali 37 odstotkov glasov, medtem ko jih je Macronov liberal-militarizem prepričal manj kot 15 odstotkov. Predsedniku je kot izhod v sili ostal le še razpis takojšnjih parlamentarnih volitev in ... naj bo, kar bo.

    Mnogi geostrateški analitiki že dolgo svarijo, da bo vojna v Ukrajini pokopala Evropo. Trojka Macron-Scholz-von der Leyen je opustila vsako ambicijo samostojne politike EU. Nemški kancler ni trenil, ko so mu razstrelili Severni tok, Macron pa plaši javnost s klici k orožju na račun socialne blaginje.

    Analize vzrokov opredelitve volivcev za desnico v Franciji in Nemčiji navajajo padec kupne moči, krčenje sociale, osiromašenje srednjega in socialno ogroženost nižjih slojev. Vse to traja že dolgo, z vojno proti Rusiji pa se je močno zaostrilo.

    Prof. Isabelle M. Weber z Univerze Massachusetts opozarja, da Nemci od leta 1950 še niso doživeli takega padca realne vrednosti plač kot po letu 2022. Namesto Rusije so sankcije spravile na kolena Nemčijo. Izguba poceni plina je zataknila ekonomski motor, inflacija in vlaganje v orožje na škodo sociale sta udarila v spodnji del družbene piramide. Več kot tretjina socialno ogroženih Nemcev je glasovala za AfD.

    Neka večina se bo v parlamentu EU našla. Najbolj verjetna je ohranitev sredinske naveze EPP-SD-Renew, morda s kooptacijo dela konservativcev ECR ali na drugi strani Zelenih. Toda kakšna bo ta Evropa?

    Filozof Andrea Zhok ugotavlja, da »se evropska politika ne bo spremenila niti za vejico, ker se o njej ne odloča v Evropi«. Cinično, a realistično. Sicer se je EU že pred volitvami krepko pomaknila na desno. Ne le, ker Ursula že poldrugo leto koketira z Giorgio, ampak ker je Unija zatajila svojo nekdanjo politično identiteto.

    Zeleni preboj je nadomestila z oboroževanjem, politiko miru in varnosti, ki je slonela tudi na dialogu in gospodarski soodvisnosti z ruskim delom celine, je zamenjala za prodiranje Nata in vojaško soočenje, s čemer smo zdaj vsi manj varni, v kmetijski politiki je klonila agroživilskim lobijem (priporočam film Giulie Innocenzi Food for profit), glede migracij je povsem ponotranjila ksenofobijo desnic in tako dalje.

    Vemo, da nas inercija vleče v brezno. Politična alternativa, ki bi se lotila epohalnih tem družbene in podnebne pravičnosti, miru, migracij in preseganja neenakosti, ostaja marginalna. Nekaj malega se prebuja na jugu celine, tudi v Italiji. Videli bomo, ali bo strah pred desnico v Franciji zdramil otopelo in razdeljeno levico. Najbrž pa še nismo dosegli dna. Prej bo treba do konca izprazniti grenko vsebino desničarske čaše. Ne bo nam prijetno.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani