Sobota, 18 maj 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Sabotaža - legitimna samoobramba?

Svet |
4. sep. 2023 | 7:00
    Dark Theme

    V poletni noči julija 2007 si na ulicah elitne stockholmske četrti Östermalm lahko zaznal pritajeno vršanje zraku. Naslednjega dne je 60 lastnikov našlo luksuzna terenska vozila na tleh. Na vetrobranu sporočilo. »Izpraznili smo vam gume. Nič osebnega. Niste vi, vaše vozilo nam ni všeč. Vi gotovo veste, koliko goriva pokuri, zato vam tega ni treba razlagati. Ponujamo pa vam priložnost za razmislek o škodi, ki jo vaš nepotrebni status-symbol povzroča planetu in ljudem.« Odziv ni izostal. Iz vrst lastnikov terencev so letele smrtne grožnje. Eden si je celo domislil, da je šlo za »krajo zasebne lastnine,» zraku iz gum namreč, »in torej za napad na tržno demokracijo«.

    Zabavna zgodba je iz knjige How to Blow Up a Pipeline (Kako razstreliti naftovod) Andreasa Malma, profesorja ekologije na Univerzi v Lundu, pisatelja in okoljskega aktivista. Podobne akcije se spet širijo po svetu. »Praznilci gum« so letos v 7 mesecih prizemljili več kot 10.000 vozil v EU in ZDA, izbranih med najbolj onesnažujočimi športnimi terenci. V Lyonu, Parizu, Bruslju so na delu Les degonfleurs, v Londonu in Edinburghu Tyre Extinguishers, na Dunaju Reifenbande, v Milanu, Turinu in Bologni SUV-versive. Pridružujejo se akcijam podnebnih aktivistov, ki so obarvali vodo rimskih fontan in pročelja institucionalnih stavb. Nobene trajne škode, le velik medijski odmev in nekaj polemik.

    So te akcije koristne? Mnenja so deljena. Eni trdijo, da si podnebni aktivisti zapravljajo naklonjenost javnega mnenja. Drugi jih opravičujejo, češ da je brezbrižnost politike do podnebne katastrofe tolikšna, da so odmevne poteze potrebne. Odgovora nimam, le dve pripombi: razumem obup mladih zaradi brezbrižnosti politike za njihovo bodočnost, opažam pa tudi, da se vselej, ko prst pokaže na luno, pozornost bedakov osredotoči na prst.

    Minister Salvini je aktiviste označil za ekoteroriste. Nesmiselne in neodgovorne besede. Nesmiselne, ker če drži definicija, da je terorizem »namerno neselektivno ubijanje nedolžnih civilistov z namenom sejanja terorja«, izzivanje z mazanjem ni terorizem. Kriminalizacija je tudi neodgovorna. Aktiviste so obtožili združevanja v zločinske namene in drugih absolutno pretiranih kaznivih dejanj. Jih bo to ustavilo? Ali pa bo nekatere privedlo do tega, da če so itak kazenske posledice enake, potem velja nedolžne provokacije nadomestiti s pravimi sabotažami?

    Mladi v New Yorku se v tem času navdušujejo za film Kako razstreliti naftovod, ki se navdihuje prav po Malmovi knjigi. V njem sedem mladih junakov razstreli teksaški naftovod. Teza filma je, da je sabotaža fosilne infrastrukture legitimna samoobramba. The Guardian je film laskavo ocenil in ga primerjal z Bitko za Alžir Gilla Pontecorva.

    Isto tezo zagovarja Malm. V spopadu z globalnim ustrojem, ki sloni na fosilni energetiki, je potrebna selektivna uporaba sile: nikoli proti ljudem, samo proti infrastrukturi, v samoobrambi pred uničenjem človeštva. V zgodovini ga ni bilo družbenega napredka brez uporabe sile. Niti v Indiji, navzlic Gandhijevi mirovniški retoriki, trdi Malm. Prav tako ne v delavskih bojih in tistih proti rasni diskriminaciji v ZDA in v Južni Afriki. Ali v boju britanskih sufražetk na pragu 20. stoletja. Pisateljica Diane Atkinson, avtorica knjige Rise Up, Women! (Vstanite, ženske!), je na festivalu èStoria v Gorici pripovedovala, kako je voditeljica Emmeline Pankhurst klicala ženske k uporu: »Petdeset let smo zaman zahtevale enakopravnost, zdaj je čas, da preidemo k dejanjem«. Tako so marca 1912 leteli kamni v izložbe stoterih trgovin v centru Londona, goreli so poštni nabiralniki, pokale bombe, razneslo je tudi letno rezidenco premierja Lloyd Georgea. Sledila je brutalna represija, naposled pa so ženske zmagale, dosegle volilno pravico in vsaj delno enakopravnost.

    Tudi v boju za podnebje se čas izteka. Nemško gibanje Ende Gelände je z množičnimi, za zdaj nenasilnimi akcijami že sabotiralo premogovnike in termoelektrarne. Pred kratkim je nemška policija prestregla načrt za sabotažo naftovoda Trst-Ingolstadt.

    Ko so krivice postale nevzdržne, se je človek v zgodovini vselej uprl. Zakaj se tokrat, ko gre za preživetje vrste, še ni? In, ko se naposled bo, ali ne bo že prepozno? To sta vprašanji, ki ju postavlja Malm. Vredni razmisleka.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani