»Vedno sem bila ponosna, da sem igralka, slovenska tržaška igralka«

»Čutim veselje do vsega, kar me obdaja.«
Besede so skoraj odveč, kajti Miranda Caharija že na videz izžareva to, kar izpove. V sedanji fazi se res dobro počuti, kot je povedala že v pozdrav. Srečali sva se v tržaški kavarni, po še enem intervjuju, zato »bom govorila eno in isto ...«, je takoj pripomnila. Eno in isto je pač potrebno, ker Miranda, videzu navkljub, »nosi sedem križev«. Obletnice ne skriva. Ni ji treba. Nasprotno. Lahkotno nosi svoja leta naokrog. Trenutno namreč precej potuje. »Veliko pohajam,« veselo pove. Velikokrat potuje v Francijo, kjer živita hčerki. Pred svojim 70. rojstnim dnevom pa je bila na Kitajskem. »Tako sem enkrat že praznovala.«
Jubileji in nagrade so priložnost za obračun.
»Sedanjo fazo doživljam in preživljam brez stresov. Nisem človek, ki bi miroval. Zato se veliko premikam. Tudi fizično. Trenutno še največ zaradi hčerk, ki živita in delata v Franciji. Daša ima tudi hčerkico in tudi njej sem namenila veliko pozornosti. Tako moja vnučka govori tudi lepo slovensko. Z Jano pa veliko potujem. Letos sva bili na Kitajskem, lani pa na Japonskem, ko je streslo. Bili sva v podzemski železnici v Tokiu, tako da nisva toliko občutili. Sva pa zato čim prej odpotovali iz prizadete države. Nagrad pa nisem in ne štejem. Dobila sem jih kar nekaj, za delo v gledališču in filmu. Seveda sem ponosna na Severjevo nagrado, pa na priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije in na Borštnikov prstan. Posebno pri srcu pa mi je domače priznanje, ki mi ga je podelila Slovenska kulturna gospodarska zveza. Nagrade te seveda potrjujejo. Dajo ti še večjo samozavest. Vlijejo ti nove energije. V svojem življenju na odru sem veliko delala, dajala in tudi dobivala. Na vse to gledam brez melanholije. Živim. Opazujem sebe in druge. Sproščeno. In ne pozabim, da sem ženska.«