»Temačni melanholik« Carlo Verdone

Štiri nagrade, štiri pokloni italijanskih filmskih festivalov v pičlem mesecu. Za Carla Verdoneja je poletje čas obračunov, trenutek ko se, kot pravi, »podam na tour po festivalih in se udeležujem poklonov, ki jih ti posvečajo mojemu filmu«. Zadnjo nagrado bo prejel 16. julija v Gorici, pred tem pa so Verdoneja v prejšnjih dneh nagradili že na festivalih v Taormini, Viterbu in Brescii.
Vas nagrade dolgočasijo?
Sploh ne. To pomeni, da se še spomnijo, da obstajam, in da jim je navsezadnje v čast, da se udeležim festivalov. To pomeni, da smo še živi in da imamo še kaj povedati. Tudi zato, ker sta tako nagrada festivala v Brescii kot v Gorici res prestižni priznanji.
Festivala Amidei ste se že udeležili pred desetletjem, ko je bil v Gorici nagrajen tudi pred nedavnim preminuli Abbas Kiarostami. Vas na tisti trenutek veže kak spomin?
Z Abbasom se takrat nisva srečala. Je pa bil velik prijatelj mojega očeta (Mario Verdone je bil prvi profesor zgodovine in kritike filma na italijanski univerzi; op. nov.), ki je od vedno zasledoval avtorski, tudi avantgardni film in je z iranskimi režiserji imel poseben odnos. V resnici je bil moj oče, ki ni nikoli imel politične izkaznice in se je zanimal samo za umetnost, velik prijatelj tako iranskih kot drugih režiserjev. Vsako leto so ga vabili na festival v Moskvo in je bil najbrž med prvimi, ki je Italiji spregovoril o ruskem filmu. Spominjam se, da se je odpravil v Jerevan in nato razlagal o armenski filmski umetnosti. Bil je zelo radoveden, a je potem vse informacije, ki jih je dobival po svetu, delil s kolegi, študenti in publiko v Italiji.
Je mogoče festival Amidei za vas tako pomemben, tudi zato, ker vas spominja na očetov krog prijateljev, o katerem pripovedujete v knjigi La casa sopra i portici in ki so tudi sami sodelovali pri ustanovitvi in v žiriji goriške nagrade?
V dnevno sobo tiste hiše, ki sem ji posvetil knjigo, so v bistvu zahajali vsi. Amideia se v resnici ne spomnim, ampak je možno, da je tudi on posedal na našem divanu in razglabljal z očetom o filmu. Gotovo je bil stalni gost naše hiše Ettore Scola, ki je dolgo sodeloval z Amideiem, a tudi Fellini, Rossellini, De Sica, Zavattini, Ennio Flaiano, Zeffirelli, Suso Cecchi D'Amico. Film je bil pri nas naš vsakdanji kruh.
Se pravi, da ste filmsko zrasli že v tisti dnevni sobi?
Ne vem, če sta De Sica in Fellini vplivala na moje življenjske izbire. Gotovo pa sem vse otroštvo in čas mladosti dihal filmski zrak. Filmsko kariero sem si ustvaril sam, tudi zato, ker je moj oče nasprotoval kakršnemu koli »porivanju« svojih sinov. Prav gotovo pa mi je pomagal, saj mi je ob koncu liceja podaril abonma za rimski Film studio in me bodril, naj si ogledam vse, še tako čudne in eksperimentalne filme, ki so bili po njegovem mnenju posebej zanimivi. In to, če danes pomislim, je seveda zelo vplivalo tudi na moje kasnejše izbire.
Ste na katerega od svojih filmov posebej navezani?
Navezan sem na vse svoje filme. Mogoče pa je res, da je bil Viaggio di nozze sociološko veliko boljši od ostalih del. Po mojem je Maledetto il giorno che ti ho incontrato film, s katerim sem se začel poglabljati v posameznikovo duševnost in tudi osebnost svojih likov. Če bi pa že moral izbrati, mi je morda najbližji Iris blond, ker odseva moje duševno stanje, dogajanje je postavljeno na sever in ima v sebi poezijo, ki me označuje.
Vaši filmi so prijetne, zabavne komedije, vi pa o sebi pravite, da ste melanholik ...
Temačni melanholik, mogoče je to izraz, ki me še najbolje opisuje; tudi moji filmi kljub smehu vselej pustijo v gledalcu grenak priokus. Ne vem, če je to dodana vrednost, gotovo pa element, ki omogoči, da se komedija približa publiki.
Amidei je festival, ki je posvečen filmskemu scenariju. Vi ste igralec, režiser in scenarist. Kakšen pomen ima za vas pisanje zgodb?
Zame je pisanje scenarija eden najtežjih trenutkov. Kot igralec se že nekako odrežem, a pisanje zgodbe, ki mora seveda od začetka do konca prepričati tiste, ki jo gledajo, je zelo zahtevna naloga. Pri tem moraš biti predvsem izreden opazovalec vsega, kar se dogaja okrog tebe. Scenarij, ki ni prepričljiv in ne odraža težav in sprememb družbe, je nedopustljiva napaka.