Golobica, bela rokavica

TRST – Ob novici, da nas je Luis Sepúlveda zapustil, se me je najprej dotaknila podoba iz literarnega spomina, podoba starca, ki bere ljubezenske romane, odmaknjenega v branju, bogatega z izkušnjo bolečine in prvobitnim razumevanjem in spoznanjem zakonov narave, ki so mu jo posredovali tisti, ki so z njo živeli v najtesnejšem stiku. Takoj za tem sem v svojih mislih zagledal Sepúlvedov obraz, kakor da so na njem še vedno sledi bolečine, ki jo je povzročil Pinochetov režim. Iznenada so me prešinile tudi podobe vseh tistih, ki so še danes kot pisatelji, ustvarjalci, umetniki, intelektualci, zatirani na mnogih koncih sveta ter nenazadnje podobe iz Evrope, kjer se vzpostavljajo ekstremne politike, ki v resnici znova nimajo več opravka z demokracijo.

Sepúlveda, njegov obraz, njegove misli in besede, s katerimi se je ves čas zavzemal za človekove pravice, velik zagovornik naravovarstvene politike, človek solidarnosti in empatije. Najprej človek in takoj za tem tudi velik pisatelj, velik prav zaradi tega, ker je bil najprej človek z veliko začetnico.

Pa ne zato, ker bi bil dober po duši ali kaj podobnega, kar je verjetno tudi bil, temveč zato, ker je znal uzreti širino in težo človekove neponovljivosti.

In takoj po vseh tistih podobah, ki so ob vesti o njegovi smrti stopile vame, zablesti v meni spomin na prvi globlji stik, ki sem ga imel z njegovo literaturo, namenjeno mlajšim in manj mladim bralcem. Nekakšen sladki nemir minevanja se me je dotaknil, ko sem v sebi ozavestil, da sem svoj čas režiral predstavo po njegovem besedilu. Tedaj sem bil umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča in če se ne motim, mi je Janko Petrovec, kot član tedanjega igralskega ansambla, predlagal delo Sepúlvede Zgodba o mačku, ki je naučil galebko leteti. Morda pa mi je ni ponudil Janko, ne vem, sem pozabil, a ni pomembno, ker z Jankom sva itak pogosto delila podobne izbire in še danes, ko se Janko javlja iz Rima kot dopisnik TV Slovenija, sva v lepi prijateljski vezi.

Dejstvo je, da sva se leta 2001 lotila oblikovanja predstave po zgodbi Luisa Sepúlvede. V njej so me med drugim pritegnili motivi solidarnosti do drugih in drugačnih, zavesti o naravi, ki jo človek spreminja in uničuje s svojo nesnago. Ob tem me je tedaj zanimalo oblikovati predstavo, namenjeno otrokom, s čim manjšimi izraznimi sredstvi, razen igralskega seveda. Želel sem si oblikovati predstavo v estetiki revnega gledališča, in ker sem bil takrat domala obseden z rekviziti in vsem, kar se navezuje na smeti kot metaforo sodobnega kapitalističnega in potrošniškega sveta, sem si za scenografijo in glavni rekvizit izbral velik črn smetnjak, v katerem je Janko skrival vse rekvizite. Sepúlvedov tekst mi je pred skoraj dvajsetimi leti ponudil enkratno možnost, da spregovorim o stvareh, ki so se mi zdele pomembne tedaj, kot se mi zdijo še danes, in katere je Sepúlveda zagovarjal do svoje smrti. Predstavo sva z Jankom oblikovala kot vselej na skupnih idejah in dogovorih, nakar jo je Janko v igralskem smislu še prefinjeno nadgradil.

Odločila sva se, da jo bo odigral kot nekdo, ki v smetnjaku, med zavrženimi stvarmi, najde inspiracijo za pripoved, ter jo oživi v zgodbo o mačku, ki je naučil galebko leteti. V tem smetnjaku sta bili med ostalimi skromnimi rekviziti tudi dve rokavici. Črna, ki je zaživela na Jankovi roki kot mati golobica, ki ji je naftna nesnaga v morju ohromila krila, in bela, ki je na Jankovi roki zaživela kot mlada golobica, ki se je komaj skotila, in katero je maček naučil leteti, ker je tako obljubil njeni materi, preden bi poginila. Janko je ob omenjenih likih odigral seveda še mačka in vse ostale muce in mačke, ki so pomagale mladi golobici, da se je naučila leteti, namesto da bi jo požrli, kot se »spodobi« za mačke.

Motiv sočutja, motiv spoznanja o tem, koliko lahko v resnici pomagamo drugemu in z njim sobivamo, če se le znebimo vseh predsodkov in stereotipov, mi je bil in je zelo blizu.

Spoznanje, da ne obstaja ena sama resnica in da je resnica nekoga drugega lahko ravno tako važna za premoščanje konfliktov, če le ni izrečena s figo v žepu, me je vselej ganilo, saj sem se vedno počutil bogatejšega ob misli, da se iz tega lahko rodi novo prijateljstvo.

Danes, po skoraj dvajsetih letih, prebiva v mojem spominu predstava, ki je imela ob interpretaciji Janka Petrovca specifično energijo in so jo otroci, kljub rahli zahtevnosti zgodbe, radi gledali. Morda so jo imeli radi tudi zato, ker je imela oster ritem in se zato niso dolgočasili, morda pa tudi zato, ker je mlada golobica, bela rokavica na Jankovi roki, odprla v njihovi domišljiji nešteto poti, po katerih so lahko trosili svoje sanje.

Še danes vidim golobico, belo rokavico, ki se s črnega smetnjaka dvigne v zrak, kako za trenutek zastane na Jankovem ramenu, malo kasneje na glavi, ker si še ne upa poleteti, nakar pa iznenada vendarle poleti. Tedaj vidim otroke, ki ji sledijo s široko razprtimi očmi, strmijo vanjo, ko se dviguje v nebo, ki sva ga pričarala z Jankom in v njem odprla vrata domišljiji.

Danes bi jim rad povedal pravljico o pisatelju, ki mu je bilo ime Luis Sepúlveda, o sodobnem junaku, ki je nekdaj z močjo misli in dejanj premagal virus fašizma, pravljico o pisatelju junaku, ki je premagal tudi smrtonosni virus današnjega sveta.

Marko Sosič, Trst, april 2020