Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

Hemon: Mi smo glavni junaki v zgodbi svojih življenj

Sarajevski pisatelj, ki živi v ZDA, o svojem pisanju, nostalgiji, spominih

1. apr. 2024 | 11:01
Dark Theme

Aleksandar Hemon (1964) velja za najbolj uveljavljenega pisatelja iz prostora nekdanje Jugoslavije. Iz Sarajeva, kjer je začel tudi objavljati, je leta 1992 odšel kot turist v ZDA. Tu je zaradi izbruha vojne tudi obstal. Začel je pisati v angleščini. Njegova dela so objavile revije, kot so The New Yorker, Esquire, The Paris Review, Best American Short Stories. Objavlja pa tudi v bosanskem tisku. Je soscenarist četrtega poglavja znamenitega niza znanstvenofantastičnih filmov Matrix. Trenutno je redni profesor ustvarjalnega pisanja na univerzi Princeton, kjer živi z družino. Pri založbi Goga je v prevodu Irene Duša lani izšla njegova knjiga Tole ni zate, o kateri je tekla beseda med turnejo po Sloveniji decembra lani.

Tole ni zate je nizanje drobcev spomina, s katerimi se vračate v čas otroštva v Sarajevu. Tovrstno pisanje je težko definirati: avtofikcija, memoaristika, avtobiografija ...

Ne gre za avtofikcijo, ker pišem o stvareh, ki se jih spominjam in so se torej zgodile. Niso pa niti klasični memoari, kot jih je pisal Winston Churchill. Poimenoval bi jo osebna književnost. Že spet pa ne gre le za beleženje osebnih spominov, ker sem hotel, ali vsaj upam, da sem zgradil iz teh spominov nekaj drugega. Gre za osebno prozo, ki kot žanr ne obstaja. Ne da se je marketinško klasificirati. V Ameriki jo opisujejo kot non-fiction.

V ZDA je ta knjiga izšla v drugačni obliki.

Zbirka Tole ni zate je v ZDA izšla kot drugi del dvojne knjige. Prvi del je knjiga o mojih starših na osnovi spominov in pogovorov z njima: neke vrste miselni ali pa čustveni življenjepis mojih roditeljev. A medtem, ko sem zapisoval te spomine, sem se istočasno zamislil nad naravo samega spominjanja. Sprašujem se skratka, katere so oblike in načini spominjanja.

Vsak od nas si zamišlja svoje življenje kot nekakšno pripoved. Mi smo glavni junaki v zgodbi svojih življenj. Ta pripoved ima lahko različna poglavja. Moje delo je konstruirati pripoved profesionalno, če temu lahko tako rečem. Zanima me, kako se ljudje spominjajo svoje preteklosti in kako jo narativno organizirajo, ta kontinuiteta med spominom in pripovedjo. Spomin je čustvena ali racionalna kategorija, lahko pa tudi pripovedna. O tem pišem v svojih knjigah.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava