Ko se je Stainov Bobo srečal z ... novinarjem Primorskega dnevnika

Konec julija 1986 je bil na območju Lanterne v Trstu pokrajinski festival L’Unità in Dela. Tovrstni festivali so bili takrat zvesti spremljevalci poletij italijanske levice. Vrsto let so potekali na obsežnem nekdanjem sejemskem razstavišču, privabljali so na tisoče ljudi, ob hrani in pijači so ponujali srečanja, s politiki, seveda, a tudi s kulturniki, gospodarstveniki, umetniki. Na »Fieri« je konec sedemdesetih, med drugimi, igral Archie Shepp, svetovna zvezda free jazza ...

Izbira manjšega območja na nabrežju pri Lanterni je že nakazovala nekakšen umik, zoženje prostora in delovanja tržaške levice. Temu ustrezno je bil tudi program v marsičem manj obsežen, z manjšim številom gostov, manj uglednih in za širšo množico manj vabljivih. Izjema je bil karikaturist Sergio Staino, v tistih julijskih dneh v vrtincu politično-satirične polemike.

Njegov Bobo je bil že postal nekakšna vest italijanske levice. Tako prodoren, da je marca tistega leta Staino z njim prodrl v samo glasilo Komunistične partije Italije: postal je, Staino, urednik njegovega satiričnega tednika Tango. Okrog sebe je zbral celo vrsto izjemnih sodelavcev, od Altana do ElleKappe, Mannelija, Serre, Gina in Micheleja in celo Francesco Guccini je pisal zanj.

Ni čudno, da je - ob taki okoliščini - postal prihod Sergia Staina v Trst nadvse zanimiv in privabil k Lanterni, ob standardnih obiskovalcih, množico radovednežev.

Pred srečanjem je Staino sedel ob mizi, nedaleč od odra. Ko ga je novinar zagledal, mu je šinilo: »Pa saj on je Bobo.« Na las je bil podoben svojemu najbolj znanemu liku. Novinar se mu je približal, se predstavil, mu povedal, da piše za dnevnik manjšine, in ga poprosil, ali bi lahko za dnevnik narisal karikaturo.

»Rade volje vam ustrežem,» je prijazno odgovoril in iz mape potegnil list A4 formata. Med kuliji, ki jih je nosil v žepu na srčni strani srajce, je izbral črnega, v levem gornjem kotu lista preveril, ali piše, ter začel risati. Novinar si je, neumno, domišljal, da bo narisal kakega Craxija, takratnega predsednika vlade, h kateremu so romale razne bolj ali manj enotne delegacije, da bi si izprosile manjšinske pravice, ali kaj podobnega. Kje pa! Staino je s pogledom enkrat premeril novinarja in na listu se je začel pojavljati suhljat dolgin z notesom in pisalom v rokah. Ob njem desno se je s hitrimi potegi kulija odebelil Bobo, z mahedravimi hlačami in nezamenljivim cigaretnim ogorkom v roki. Njegova izjava novinarju je bila razorožujoča: »... Naravno je, da so mi problemi manjšine močno pri srcu ... S tem bohotenjem diet in telovadnic postajam tudi jaz manjšina ...« »Ciao e auguri« je pripisal in dodal podpis »Sergio 86«. Prijateljsko, v ležečem tisku in brez z velikimi črkami dodanega priimka Staino, kot je podpisoval svoje karikature v Tangu in drugih časopisih.

Po vrnitvi v redakcijo je odgovorni urednik Bogo Samsa odločil, da gre karikaturo vsedržavno znanega umetnika objaviti na prvi strani. Naslednjega dne se je Stainov Bobo znašel v spodnjem levem kotu dnevnikove naslovnice. Ob pogledu nanj, 37 let pozneje, silita v spomin tisti slabi dve minutki, v katerih si ga je Staino izmislil in ustvaril. Preblisk in uresničitev zaznamujeta umetnika. Staino je to bil. Vse dokler mu je bilo dano videti, in še čez.

Ciao, Sergio.