Kosovelove misli vklesane v tomajski kamen

Na osemnajsti strani svojega prvega dnevnika je Srečko Kosovel leta 1925 s svinčnikom zapisal misel, ki je odslej trajno vklesana tudi v tomajski kamen: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.« Te Kosovelove besede so po novem vgravirane v bronasto obeležje - v odprto knjigo, zraven katere so postavljena prav tako bronasta Kosovelova okrogla očala in pero. Na straneh knjige, ki je na široko odprta na kamniti mizi ob kamniti klopi med smrekami sredi zelenega Krasa, je zapisana tudi pesem Kraška jesen, ki opeva domači Tomaj, njegovo sladko črnino in polne grozde.

To je poklon Tomajcev nekdanjemu sovaščanu, velikanu in vizionarju, ki je s svojim ustvarjanjem zaznamoval dvajseta leta prejšnjega stoletja, njegovi verzi pa še danes odmevajo bolj aktualni kot kdajkoli. Sobotno slovesno odkritje obeležja je dež pregnal v vaški Kulturni dom, kjer je nič manj uspešno zaživela prireditev Tam, kjer Kras zveni, v okviru sklopa Tomaj Kosovelu, ki sta si ga zamislila domače Kulturno društvo Srečko Kosovel in Krajevna skupnost Tomaj.

Vgravirana Kosovelova samozavestna misel je ponudila iztočnico slavnostnemu govorniku Miranu Košuti, profesorju, predstojniku slovenistike na Univerzi v Trstu in izjemnemu poznavalcu Kosovelove literarne zapuščine. V tej kratki misli, je ugotavljal Košuta, je zgoščeno skoraj vse, kar je bil Kosovel: človek Krasa in človek sveta, pesnik svojega naroda in pesnik prihodnosti, mladenič z izostrenim občutkom za resnico, pravičnost in človekovo dostojanstvo. Njegova beseda je bila klic k življenju, ki ne pristaja na hlapčevstvo, nasilje, praznino in laž.

Kosovel je sanjal je »o novem, prerojenem človeštvu, etično boljšem in sočutnem sleherniku, ki bi vstal po Spenglerjevi apokalipsi zahodne civilizacije in po smrti lažne Evrope«.

»Ko bi ga danes brali in presojali skozi očala kratkovidnežev, bi najbrž sklenili: motil se je. Ničesar od tistega, kar je tako zanosno sanjal, se ni uresničilo,« je občinstvo izzval tržaški govornik. Svet drsi iz svojih tečajev zaradi ostrejših kriz, vojn, genocidov in diktatur, zaradi grožnje atomske apokalipse, zaradi pohlepa in sovraštva, zaradi slepe vere v kapital, tehnologijo, virtualnost in umetno zabitost, ki kradejo pamet, dušo, delo in bodočnost. Majski popoldan na Krasu ob poklonu pesniku pa daje upanja, je ugotavljal Košuta.