»Morganova črta je bila že leta 1945 mišljena kot dokončna meja«

V Tržaškem knjižnem središču bo v torek, 21. novembra, ob 18. uri predstavitev slovenskega prevoda knjige Trsta ne damo!, zelo podrobne raziskave o tržaškem vprašanju v obdobju od konca druge svetovne vojne do Londonskega memoranduma. Opravil jo je Federico Tenca Montini, to je bila njegova doktorska disertacija na zagrebški univerzi v okviru sodelovanja z univerzo v Teramu. Delo je bilo že objavljeno v italijanščini in hrvaščini, za slovensko izdajo pa je poskrbela založba ZRC SAZU. Avtorja in njegovo delo bo v Trstu predstavil zgodovinar Jože Pirjevec, ki je tudi napisal predgovor za italijansko izdajo.

Knjiga o razvoju jugoslovanske politike do tržaškega vprašanja in delovanju jugoslovanskih pogajalcev temelji na osnovi jugoslovanskih arhivov ter vsebuje veliko novosti in se v avtorjevi interpretaciji »ponuja bralcu zapeljiva zgodba o uspešni diplomatski akrobaciji«, kot je v predgovoru zapisal prof. Pirjevec in dodal: »Rezultat tega dela je pomemben za razumevanje in prekašanje boleče zgodovine Severnega Jadrana tudi zato, ker se zamere, ki izvirajo iz preteklosti v odnosih med Italijani ter Slovenci in Hrvati, še niso popolnoma razblinile.«

Federico Tenca Montini se je z veseljem odzval na vabilo, da pred tržaško predstavitvijo odgovori na nekaj vprašanj v zvezi z vsebino knjige.

V knjigi navajate naslov poglavja Osvoboditev Trsta. Ali veste, da je ta formulacija za nekatere sporna?

Je sporna, ampak v semantiki besedi osvoboditev in okupacija definirata isti pojav, odvisno je le od čustev, s katerimi ga obravnavamo. Z jugoslovanskega zornega kota je nesporno, da je šlo za osvoboditev Trsta, zato nisem imel dvomov in sem uporabil to besedo.

V prvem delu knjige obravnavate pogajanja, ki so potekala v Devinu. Pri branju sem imel vtis, da je bila jugoslovanska diplomacija nekoliko nerodna. Sicer pa se mi dozdeva, da je že takrat dejansko padla odločitev o končni razmejitvi Svobodnega tržaškega ozemlja.

Res je, da je bila jugoslovanska delegacija nekoliko nerodna; šlo je za zelo visoke vojaške predstavnike pod simbolnim nadzorom Vladimirja Velebita. Mislim, da je na prepričanje, da gre za pravega človeka za ta pogajanja, vplivalo dejstvo, da je prej živel v Trstu in bil na pol Slovenec. Navajam tudi dejstvo, da je omenil, da je nekaj časa preživel v stanovanju svojega deda v Narodnem domu. Velebit je povedal, da so odločitve sprejemali v Ljubljani in da je o tem dejansko odločal Edvard Kardelj. Ne vem, kakšni so bili njuni odnosi, vsekakor je točno, kar pravite. Morganova črta je bila že leta 1945 mišljena kot dokončna meja. Ko je bilo to sprejeto, niso bile več možne velike spremembe.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.