Mušič in Fabiani na domačih tleh

Ogled razstave Zorana Mušiča in Maksa Fabianija v prostorih Občinske galerije sodobne umetnosti v Tržiču še do jutri omogoča poglobljen vpogled v opus dveh srednjeevropskih »velikanov«, ki sta se rodila v kulturnem kontekstu Posočja, se sicer izoblikovala drugod, veliko sta potovala in ustvarjala v tujini, a sta zapustila trajno sled tudi na domačih tleh. Eksponati se osredotočajo na nekatere doslej manj raziskane dejavnike njunega ustvarjalnega pristopa.

Če je Tržič predvsem ladjedelniško mesto in to dejavnost v njem razčlenjeno predstavlja od leta 2017 edina tovrstna muzejska stalna zbirka v Italiji MuCa, je posebna, začasna razstava muzeja posvečena načrtovanju notranje opreme prekooceanskih ladij in posebej doprinosu Zorana Mušiča. Državni muzej moderne in sodobne umetnosti iz Rima je v ta namen posodil eno najdragocenejših umetnin: večjo svilno stensko tapiserijo, ki je krasila dnevno sobo prvega razreda motorne ladje Augustus iz leta 1951. Mušič je izbral motiviko potovanja, zato je upodobil dogodivščine plovbe beneškega trgovca Marca Pola proti Kitajski. Takrat so bile ladje bogato opremljene, da bi pričale o tehnološkem napredku in so bile obenem ambasadorke kulture ter umetnosti. Ko je ladja odslužila svoje, je leta 1975 hranjenje njenih umetniških del prevzelo Ministrstvo za kulturne in okoljske dobrine, leta 1983 pa je to bogastvo prešlo v last stalne zbirke v Rimu. Po restavratorskem posegu je tapiserija od leta 2016 prvič na ogled za javnost v Tržiču. Fotografije, ki dokumentirajo njeno nastajanje, postavljajo v ospredje Mušiča s soprogo, akademsko slikarko Ido Barbarigo, s katero sta sodelovala, kot lahko beremo v pričevanjih Aurelie Gruber Benco. Likovna pripoved motiva se deli na pet zaporednih prizorov, nekatere spremljajo odlomki iz potopisa Il Milione. Mehki tonski prehodi med rumeno, oker in odtenki oranžne ter rjave so značilni za Mušičevo slikarstvo po vrnitvi iz taborišča Dachau.

Maks Fabiani je po prvi svetovni vojni leta 1919 pomagal pri preureditvi urbanističnega načrta Tržiča, ki so ga izvedli leta 1921. Sodeloval je tudi pri načrtih za številna sosednja naselja, kot so npr. Ronke, Redipulja, Doberdob, Gradišče idr., ter tudi za državno mejo. Zaupali so mu pomembne javne funkcije, na Goriškem je bil na primer komisar za nabožno umetnost in inšpektor spomeniškega varstva.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.