Nežna zgodba o staranju, bližini in slovesu

Kaj se zgodi, ko se vloge v družini obrnejo - ko starši, ki so nas nekoč varovali, postanejo tisti, ki potrebujejo našo bližino? Prav to boleče in hkrati nežno vprašanje v svoji novi knjigi odpira tržaški pisatelj Luigi Nacci. Njegovo delo Il tempo dei semplici ni le literarna pripoved, temveč intimno soočenje z eno najbolj univerzalnih, a pogosto zamolčanih izkušenj: s staranjem staršev.

Knjiga je premierno predstavitev doživela sredi marca v domu za starejše občane Itis. Z avtorjem se je ob tisti priložnosti pogovarjal Paolo Iannaccone. Jutri (v torek) ob 18. uri jo bodo predstavili v tržaški knjigarni Ubik. Posebno težo daje knjigi tudi naslovnica, za katero je Nacci izbral fotografijo tržaškega fotografa Maria Magajne. »Obrnil sem se na Narodno in študijsko knjižnico in izbral tri fotografije, ki bi si jih želel imeti na platnici. Založnik Einaudi ponavadi sam izbira podobe platnic, tokrat pa so naredili izjemo in od treh fotografij izbrali prav tisto, ki je bila tudi meni najljubša,« nam je zaupal Nacci. Fotografija, na kateri je Magajna v objektiv ujel dva mlada zaljubljenca na pomolu Audace, lepo napoveduje vsebino Naccijeve knjige - krhkost, spomin in tiho lepoto vsakdanjih trenutkov.

Knjiga Il Tempo dei semplici pripoveduje zgodbo sina, ki se sooča s staranjem svojih staršev. Nacci je na prvi predstavitvi povedal, da ne gre za avtobiografsko delo, sta ga pa njuna starša pri pisanju navdihnila. V želji, da bi z njima preživel več časa, protagonist knjige odpoveduje službene obveznosti, ju obiskuje in preprosto sede ob njiju. Ti trenutki so pogosto prežeti z nelagodjem, saj je o starosti težko govoriti - ne le znotraj družine, temveč tudi pred prijatelji. Naccijevo delo se dotika temeljnih vprašanj človekovega bivanja - ljubezni, smrti in slovesa. A ne gre za dramatičen konec, temveč za tiho, vsakdanje poslavljanje, ki se odvija v drobnih gestah in neizrečenih besedah. Avtor starost predstavi kot obdobje preprostosti, dobrote in pristne prisotnosti.

Dogajanje je postavljeno v Trst, mesto, ki ga avtor opiše kot prostor številnih samot, kjer starost pogosto pomeni tudi družbeno odrinjenost. In vendar vsakdan osvetljuje lepota: oče in mati, ki sina pozdravljata z okna ali prevozita več kilometrov, da bi opazovala sončni zahod. Nacci kritično opozarja na sodobno družbo, ki staranje pogosto potiska na rob, čeprav ljudje živijo dlje. »Ni se podaljšalo življenjska doba, ampak starost,« pravi Nacci, ki je prepričan, da starejši pogosto ostajajo brez pravega mesta v skupnosti, čeprav bi lahko bili pomemben vir modrosti in izkušenj. Knjiga zato odpira vprašanje medgeneracijske povezanosti. Avtor poudarja, da starejši ne potrebujejo veliko - predvsem pogovor, bližino in občutek, da so še vedno pomembni. V svetu, kjer prevladujeta hitenje in individualizem, njegovo delo deluje kot poziv k večji človečnosti. Nova knjiga Luigija Naccija tako ni literarno delo, temveč subtilen in ganljiv razmislek o življenju, odnosih in času, ki ga pogosto začnemo zares razumeti šele takrat, ko se začne iztekati.