Nedelja, 03 marec 2024
Iskanje

»Nisem se rodil v Trstu in torej nimam njegovih genov in pogojevanj«

Pietro Spirito, dolgoletni poklicni novinar pri tržaškem dnevniku Il Piccolo in ustvarjalec prodornih dokumentarcev pri javni italijanski televizijski službi RAI, je že tri desetletja eden najpomembnejših tržaških pisateljev

Trst |
18. mar. 2023 | 15:04
Dark Theme

Pietro Spirito ima za sabo ima vrsto knjižnih objav, predvsem romanov, a tudi zbirk kratke proze, dokumentarnih tekstov in gledaliških iger. Široka paleta obravnavanih tem ga postavlja med zelo priljubljene italijanske pisatelje, saj je vsaka njegovo nova knjiga dogodek, ki odmeva v širšem državnem prostoru. Z dolgoletnim kolegom in prijateljem sva se srečala v zgodovinskem lokalu Tommaseo, najstarejši tržaški kavarni, ki je s svojim pogledom na morje soustvarjala zgodovino tega mesta.

Pietro, tvoja prva značilnost je psihološka, socialna in zgodovinska neobremenjenost do prostora, v katerem živiš, kar je za novinarja in predvsem pisatelja velika prednost. Iz česa to izhaja?

Nisem se rodil v Trstu in torej nimam njegovih genov in pogojevanj, pa čeprav sem se vanj preselil kot nekajletni otrok. Tržačan sobiva s svoji travmami, nezaceljenimi ranami, neizživetimi strahovi, ločitvami, ki vodijo v nove ločitve in neporavnanimi računi. Mnogi Tržačani so živeli v štirih različnih državah s povsem različnimi političnimi sistemi, jezikom in družbenimi odnosi. In vsi so pustili svojo sled, ki je v večini primerov ustvarila manjšo ali večjo duševno razpoko. Le redki so jo znali premostiti, večina je v sebi nabirala neopredeljive drobne bolečine, ki so izbruhnile na dan v najbolj nepričakovanih trenutkih. Tako se mnogi Tržačani v prelomnih trenutkih vprašajo, kdo so, in ta negotovost vodi v tesnobo, ki povzročajo nove rane, ki so še nezaceljene.

Znamenita britanska zgodovinarka in pisateljica Jan Morris, ki je imela s Trstom, kljub neizmerni ljubezni do tega mesta, zelo razdvojen, skoraj shizofren odnos, je v svoji odmevni knjigi Trst in kaj pomeni nikjer zapisala, da gre za nekakšen ne-kraj, torej za mesto, ki ga dejansko ni ...

Jan Morris, ki je prišla v Trst kot mlad vojak, je hotela s to radikalno metaforo poudariti njegovo popolno negacijo: Trst je ne-kraj, non luogo, ker je v tem mestu živo utripajočih krajev enostavno preveč in kjer je toliko identitet, kolikor je ljudi, in še vsak prebivalec ima večkratno identiteto. Od tod iskanje gotovosti in trdnosti za vsako ceno.

Pisatelj Paolo Rumiz, ki je bil dolga leta tvoj novinarski kolega na dnevniku Il Piccolo, pa je zapisal, da je Trst kraj, iz katerega je treba zbežati le zato, da se lahko vanj spet vrneš, kot nekakšno cankarjansko očiščenje in pomlajenje ...

Paolo je rojen Tržačan in to je njegova moč in njegova šibkost. Hotel pa je reči zrcalno isto kot Jan Morris. Trst vsebuje preveč identitet, da bi lahko tako radoveden in vedoželjen človek, kot je on, živel brez razdvojenosti rojenega Tržačana. A on je tudi jasno poudaril, da se v Trst redno vrača, kot je to počenjal dolga desetletja predvsem kot vojni dopisnik.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava