O skoraj polstoletnem delu Borisa Podrecce

»V arhitekturi je soočanje z resničnostjo veliko konkretnejše [kot v umetnosti], in to je pravi eros arhitekture: delto reke spremeniti v morje.« To je načelo, to je gibalo nekega poklica in to je naslov razstave arhitekta Borisa Podrecce v Ljubljani. Na panojih v Centru Rog, veliki večnamenski stavbi tik ob Ljubljanici, je na panojih razstavljenih 85 del slovenskega arhitekta, ki sicer živi in dela na Dunaju. Otroštvo je preživel v Ljubljani, šolal se je v Trstu in se izobraževal na Dunaju.

Razstava je poklon skoraj polstoletnemu delu slovenskega arhitekta, ki mu Slovenija zagotovo doslej ni posvečala zadostne pozornosti. Slomškov trg v Mariboru, Tartinijev trg v Piranu, Mestni trg v Idriji, Žitni most v Ljubljani, prenova bara Platana, revitalizacija kapele Sv. Donata v Piranu, rektorat in medicinska fakulteta Univerze v Mariboru, vinska klet Brič, sedež podjetja Pipistrel v Ajdovščini, vila Urbana v Ljubljani, slovenski paviljon za Expo 2010 v Šanghaju, mestna galerija Piran ter hotel Mons in stolpnica hotela Grand Plaza (slednja v sodelovanju z Ivanom Akermanom) v Ljubljani.

Kar nekaj, ampak očitno premalo, kot sam ironično opozarja s stavkom: »Saj vemo. Slovenci so najboljši sonetarji, Slovenec ni epski romanopisec kot Kiš, Tišna ali Andrić. Slovenci so komorna glasba in ne simfonija. Ko pridem v Ljubljano, vedno čutim razdaljo, da nekdo prihaja od zunaj in jim hoče soliti pamet, mojih stvari v arhitekturnih vodnikih ne boste našli. A človek ne sme biti do tega preveč kritičen.«