Partizanski dnevnik – iz gozda v Trst

»Naš list ni namenjen zabavi in kratkočasju. Danes so resni dnevi in list služi resnim namenom. Je orožje, ki nam pomaga v našem osvobodilnem boju kot puške in strojnice, minometi in topovi. Seznanja nas z vsemi važnimi dnevnimi dogodki in vprašanji, podaja nam vzgled našega boja in izgradnje. Vodnik nam je, učitelj, hkrati pa verna slika našega življenja v vojski in na terenu, zrcalo naše velike dobe. Vsak naš borec, vsak naš aktivist, vsak naš človek mora črpati iz njega smernic in vzpodbude za nadaljnjo borbo.«

Tako je oktobra 1944 zapisal pisatelj France Bevk, takratni urednik Partizanskega dnevnika. Odlomek je objavljen v monografiji Tanje Jakomin Kocjančič Časopisje na Primorskem v letih 1941˗1945 in njegova propagandna funkcija, iz katere izvemo marsikaj o delovanju predhodnika Primorskega dnevnika. Začetki časopisa so povezani s premičnimi vojaškimi tehnikami, s propagandnim odsekom takratne Triglavske divizije (kasneje 31. divizije 9. korpusa), ki se je novembra 1943 zadržala na Cerkljanskem. V vasi Zakriž je 26. novembra izšla prva številka, razmnožena na ciklostil, že februarja 1944 pa je Partizanski dnevnik iz divizijskega glasila postal glasilo 9. korpusa (tiskala ga je vojaška tehnika Drago nad Cerknim), od 1. junija pa glasilo Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko.

Pri vodenju časopisa se je zvrstilo sedem izobražencev, med njimi tudi pisateljica Milena Mohorič, ki je urednikovanje prevzela poleti leta 1944. Prvi glavni urednik je sicer bil eden njegovih ustanoviteljev France Vreg – Mile, sledili so Jurij Štante – Juš, Lev Modic, Danilo Milič (rojen v Zgoniku leta 1917, a je odraščal v Ljubljani), že omenjeni Bevk. Zadnji urednik Partizanskega dnevnika je bil Lado Pohar – Damjan, ki je glasilo OF pospremil vse do Trsta, kjer so v tiskarni dnevnika Il Piccolo izšle še tri številke, na današnji dan – 13. maja 1945 – pa se je časopis preimenoval v Primorski dnevnik.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.