Petstoti Na ves glas

Skoraj 10 let je minilo, odkar sem prvič recenziral ploščo. V teh letih so zagledali luč številni albumi, niso pa vsi dobili mesto v rubriki Na ves glas. Skupina The Strokes je med tistimi, ki sem jih postavil pod drobnogled vsakič, ko mi je bila dana možnost. Trikrat v desetih letih, saj je v tem obdobju izdala dve plošči in kratek album. Zadnjič sem o fantih pisal leta 2016, ko so posneli kratko ploščo Future Present Past, na nov album benda iz New Yorka pa smo čakali sedem let. Končno je prejšnji teden izšel The New Abnormal, šesti plošček indie pop zasedbe. In temu tudi posvečam »jubilejno« 500. rubriko.

Skupino The Strokes so proti koncu 90. let ustanovili pevec Julian Casablancas, kitarist Nick Valensi in bobnar Fabrizio Moretti. Kmalu sta se jim pridružila še basist Nikolai Fraiture in kitarist Albert Hammond Jr., leta 2001 pa je zagledal luč prvenec Is This It. Bend je na začetku novega tisočletja vodil gibanje prerojenega indie in garažnega roka. Njegov sound se je s tretjo ploščo First Impressions of Earth začel približevati glasbi iz 80. let, glasbena žilica Casablancasa in ostalih pa je počasi usihala, k čemur je najbrž pripomoglo dejstvo, da so se ubadali tudi s samostojnimi karierami. Kratka plošča Future Present Past nas je navdala z upanjem, da vsega ni še konec, nov album The New Abnormal pa to potrjuje. V njem še zaznavamo revival glasbe iz 80. let, ni pa več moteče dominanten. Na novem ploščku spajajo Casablancas&CO »lahkomiselnost« prvih del z novim bolj zrelim prepričanjem v svoje sposobnosti. The Adults Are Talking, prvi komad albuma, je živ dokaz tega uspešnega preobrata: kitare so spet v ospredju (pa čeprav ne toliko, kot bi marsikdo želel), doziranje sintetizatorjev zvoka je enakomerno. Skupina je zadela v črno tudi z izbiro singlov: At The Door spominja na Francoze Daft Punk, poskočna Brooklyn Bridge To Chorus bo gotovo live uspešnica, Bad Decisions pa spet v Strokes stilu prvih plošč. Zrelost izstopa zlasti v daljših skladbah, teh je veliko, v Eternal Summer na primer, v kateri prepoznamo skupino Phoenix, pa tudi funky Clashev! Nadpovprečni sta tudi zaključni baladi Not The Same Anymore in Ode To The Mets. Preporod newyorških fantov je očiten, nad vsem pa kraljuje Julian Casablancas, zdaj nežen, drugič hrapav, nikoli banalen, med boljšimi pevci novega tisočletja. Končno!

The New Abnormal

The Strokes

Indie pop, garažni pop

Cult Records/RCA Records, 2020

Ocena: ★★★★