Sobota, 13 julij 2024
Iskanje

Šterk o svojem avtobiografskem filmu Šterkijada

Jutri ga bo predstavil v Hiši filma v Gorici

Gorica |
10. apr. 2024 | 8:08
Dark Theme

Šterkijada je naslov najnovejšega filma režiserja Igorja Šterka, ki je kot otvoritveni film zaznamoval že dogajanje zadnjega Festivala slovenskega filma v Portorožu, v sklopu Cikla slovenskega filma v Italiji, ki ga prireja Kinoatelje, pa si ga bo mogoče jutri ob 20. uri ogledati v Hiši filma v Gorici. V njem režiser skozi avtobiografsko filmsko pripoved na neposreden način razgali dinamiko lastne družine, v prvi vrsti preko dejanj očeta Jureta Šterka, prvega Slovenca, ki je osvojil svet z lastno jadrnico. Morjeplovca je upodobil Janez Škof, mamo in soprogo Vojko Silva Čušin, sina Igorja v otroških letih Tito Novak, kasneje pa Jernej Gašperin.

Igor Šterk (1968) je sicer avtor več uspešnih filmov, med katerimi naj omenimo doma in v tujini večkrat nagrajeni prvenec Ekspres, ekspres (1997) in mladinsko uspešnico Pojdi z mano (2016). V lani posnetem dokumentarcu Septembrska klasa je predstavil skupino ljudi, ki so le nekaj let pred razpadom Jugoslavije v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi služili vojaški rok na otoku Vis.

Dotakniva se vašega celovečernega pustolovskega mladinskega filma Pojdi z mano, ki je bil deležen izjemno dobrega sprejema pri gledalcih, tudi v tujini, in bil večkrat nagrajen. Kaj se s filmom dogaja po vseh teh letih?

Film se zaradi svoje priljubljenosti redno predvaja po televiziji, popularen je tudi med mladimi pri izposojah v knjižnicah širom Slovenije, tako da ga lahko spoznavajo vedno nove in nove generacije mladih gledalcev. Za tiste, ki si želijo, si ga lahko ogledajo tudi od doma preko spletne strani BSF – Baza slovenskih filmov.

Posneli ste ga leta 2016. Če pustiva ob strani dokumentarni film Septembrska klasa, je premor, ki je sledil do vašega naslednjega igranega filma, trajal skorajda desetletje. Zakaj?

Če odmislimo zaplete zaradi epidemije, enoletne blokade slovenskega filma s strani Janševe vlade, sem dejansko zelo hitro prišel do svojega naslednjega igranega projekta, kar je morda težko razumljivo nekomu, ki ni profesionalno vpet v filmsko produkcijo. Od nastanka scenarija do odobritve projekta s strani Slovenskega filmskega centra, je potem potrebno iskati še dodatne vire financiranja v tujini, v povezavi z nacionalno televizijo in podobno, to pa so vse procesi, ki vzamejo leto ali dve. Ko skupaj vse to sešteješ, je pravzaprav relativno hitro, če svoj novi igrani celovečerni film snemaš v obdobju 4-5 let.

Film je zaradi svoje tako kreativne kot produkcijsko-finančne zapletenosti še najbolj podoben maratonu. Še danes se živo spomnim, ko sva z gledališkim režiserjem Matjažem Pograjcem, skupaj pisala scenarij za film Ekspres, ekspres in je Matjaž v začetku leta 1992 predvideval, da se gre film snemat že jeseni isto leto. Ko sem Matjažu povedal, da bomo lahko srečni, če se bo film snemal čez tri leta, ga je resnično šokiralo, saj je bil iz gledališča navajen, da se projekti od zamisli do premiere uresničijo v enem letu. Prav tako ni nič nenavadnega, če gledališki režiserji režirajo tudi tri ali štiri predstave na leto.

S filmom Šterkijada se širše tematsko gledano nekako vračate k vašem prvem filmu Ekspres, ekspres: oba združuje tematika smrti očeta. Ste kadarkoli razmišljali v tej smeri?

Dejansko ne. Res je, da se Ekspres, ekspres začne s smrtjo očeta, a gre za film, ki je od vseh mojih filmom najbolj odmaknjen od realizma, pripoved filma je skoraj pravljična, medtem ko je Šterkijada avtobiografski film, torej izhaja iz resničnih dogodkov in resničnih likov.

A hkrati gre verjetno pri Šterkijadi za vaš najbolj osebni film. Ali lahko govoriva o zgodbi, ki ste jo enostavno morali posneti, dati »ven iz sebe«?

Kar me je najbolj gnalo, je predvsem to, da se mi je zdela ta pripoved vredna filmskega upodobitve. Moja mama in oče sta bila resnično zelo posebna in ekstravagantna karakterja, tako da se mi je v mladosti dostikrat zdelo, da živim v kakem cirkusu. Najbolj me je pritegnilo dejstvo, da so dogodki v družini, ki so bili v osnovi žalostni in tragični, zaradi specifične narave mojih staršev postali hkrati smešni, komični in absurdni. Uspeti to dvojnost istočasno prikazati na filmskem platnu, se mi je zmeraj zdelo velika kvaliteta filma in to je bil glavni razlog, zakaj sem želel posneti ta film.

Celoten intervju si lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava