Torek, 16 julij 2024
Iskanje

Sto kilometrov dolg biografski misterij Borisa Kobala

Recenzija Kobalove biografije, napisane z Davorinom Lenkom, ki z intervjuji vodi sogovornika po njegovi življenjski komediji

Trst |
22. jun. 2023 | 15:12
Dark Theme

Boris Kobal in Dario Fo imata kar nekaj skupnega. Ne le Fojev Mistero buffo, ki ga je Kobal v mladih letih Slovenskega amaterskega gledališča odigral v poslovenjenem Burkaškem misteriju. Ob branju njegove in Davorina Lenka pri Beletrini izdane knjige 100 km se ponuja druga podobnost: tista o iskrici, ki je navdihnila oba komedijanta.

Konec osemdesetih let je Dario Fo na hodniku tržaškega sodišča - čakajoč na (oprostilno) sodbo zaradi obrekovanja - pripovedoval, kako je v otroških letih zvedavo poslušal ribiče in njihove zgodbe o skoraj neverjetnih dogodivščinah na jezeru Maggiore. Iz njih je črpal navdih za svoje poznejše like; ne vede so ga tisti ribiči naučili ritem pripovedovanja in nastopanja, je razkril.

Podobno se je godilo malemu Borisu v gostilni, za šankom katere je delala mama Marija. V knjigi piše, da je »vedno strašno rad poslušal ljudi, ki so se pogovarjali«, »kako so govorili o vsem mogočem«. »Te pripovedi so me vedno fascinirale.« »Svet pripovedi je bil zame nesporno produktiven, glede na to, s čim sem se pozneje začel ukvarjati - mogoče še posebej v humorističnih predstavah. Srkal sem te like, njihove zgodbe ...« Ob urah v gostilni je preživel ure in ure z očetom Silvijem v gledališču, zato ni čudno, da je zašel na pot, ki jo opisuje v avtobiografiji.

Kobal pošten, vojvoda Harry ne

Avtobiografiji ali biografiji? To je tudi misterij, ki ga je vredno vsaj malce osvetliti. Pri tem se ponuja druga podobnost, s sicer manj plemenito osebnostjo, kot je Dario Fo, čeprav gre za princa. Slednji, Harry, vojvoda Susseški, je pred meseci izdal avtobiografijo. Spare jo je naslovil, v hipu je postala knjiga-uspešnica.

Ampak: že iz primerjave naslovnic je mogoče izluščiti razliko med knjigama. Kobalova je poštena, Harryjeva ni. Sodeč po platnici knjige drugorojenca Karla III., naj bi Spare napisal Harry sam, kar pa ni res. Njegovo »avtobiografijo« je v resnici napisal Jr Moehringer, pravi mojster za tovrstno zvrst, saj sta tudi avtobiografiji tenisača Andreja Agassija in ustanovitelja velikana športnih obutev Nike Phila Knighta njegovo delo.

Na platnici knjige 100 km sta pošteno napisani dve imeni: ob Kobalovem še ime drugega avtorja, ali soavtorja, Davorina Lenka. Slednji je - glej naključje - z Jr Moehringerjem v žlahtnem književnem sorodstvu: Američan je dobitnik Pulitzerjeve nagrade, Slovenec kresnika 2014 za prvenec, roman Telesa v temi. Kaže, da rojstvo na dan slovenske kulture zanj res ni bilo naključno ...

»Biografska avtobiografija« bi lahko torej poimenovali Kobalovih in Lenkovih 100 km. Lenkova vloga ni zanemarljiva, prav nasprotno. S svojimi intervjuji kot nekakšen slovenski Vergil vodi Kobala po njegovi življenjski komediji. In kot pri Danteju se tudi pri Kobalu slednja začne v peklu. Tistem njegovem, imenovanem plagiat.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava