Nedelja, 26 maj 2024
Iskanje

»Vsaka partizanska pesem ima zgodbo, peti jo je poslanstvo«

Pia Cah (Ciacchi) ob 25-letnici dirigiranja in 50-letnici Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Koncerta bosta v Ljubljani in Trstu

Trst |
27. apr. 2023 | 15:12
Dark Theme

»T’rko nastopov, t’rko motanja. Jst se niti ne spun’m vsega.« 25 let vodenja Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki je bil ustanovljen leta 1972 v Bazovici, obnoviti v enem intervjuju ni mačji kašelj, posebej ne, če sediš v dnevni sobi s Pio Cah (Ciacchi). Sproščeni pogovor je bil dragocena življenjska lekcija o antifašizmu, vrednotah odporništva in sporočilnosti partizanske pesmi, ki Pio spremlja vse od dvajsetega leta starosti, ko je v Križu očarano občudovala maestra Oskarja Kjudra. Takrat ni vedela, da bo nekoč ravno ona vodila najbolj popularen partizanski zbor na obeh straneh slovensko-italijanske meje, ki bo svojo 50-letnico praznoval danes z velikim koncertom v Cankarjevem domu v Ljubljani. Koncert pa napovedujejo tudi v Trstu, 6. junija v Rossettiju, kjer se bodo »Pinkotom« pridružili gostje Modena City Rambers, Coro Sociale in Donna canta donna.

Katera je vaša najljubša partizanska pesem?

Res ne vem, kaj bi odgovorila. Vse so lepe, vse so pomembne, vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Zelo pomenljivo je Vstajenje Primorske, ki logično zaokrožuje celoten koncertni repertoar. Vsekakor pa je odvisno od okoliščin, v katerih poješ.

Od kdaj pojete partizanske?

Pri osemnajstih letih sem začela voditi dekliški mladinski zbor Vesna v Križu. Prvič smo nastopile 1. maja 1975 na odkritju spomenika v Križu. Dirigiram že skoraj 50 let, partizanska pesem pa je med mojo kariero vselej zavzemala glavno mesto.

Rojeni ste v slovenski družini iz Križa, obiskovali pa ste italijanske šole.

Povezovanje skupnosti je zame od nekdaj naravna danost. V Križu sem bila vezni člen med slovensko in italijansko »klapo«. Še danes se enkrat na leto družimo sovaščani obeh narodnosti.

Zbor, ki mu dirigirate, je prav tako odraz večkulturnosti.

Prav gotovo. Antifašizem je vrednota, ki nas povezuje, ne glede na ideološko ali versko opredeljenost. Prihajalo je in še prihaja do trenj: demokracija pa pomeni, da spoštujem sočloveka, ki misli drugače od mene.

Nenazadnje je bilo to tudi glavno sporočilo Rezistence, italijanskega odporniškega gibanja ...

In narodno-osvobodilnega boja. Koliko duhovnikov in pobožnih kmečkih fantov in deklet se je borilo za svobodo in kruh.

Kdaj se je začela vaša pot s Pinkoti?

Pred natanko 25 leti. Po vmesnem premoru na slavnostnem koncertu je k meni prišel Oskar Kjuder in mi dejal: jaz sem zaključil, sedaj si ti na vrsti. Sprva smo se pogovarjali, da bom dirigirala le dve ali tri pesmi, a mi je zaupal polovico koncerta in partizanski zbor, ki ga je ustanovil.

Ste se po 25 letih dirigiranja in omenjenih težavah kdaj naveličali partizanske pesmi?

Ne, ne. Vsaka pesem v sebi nosi zgodbo, ki jo na odru vsakič na novo interpretiraš. Pevcem vedno pravim, naj pomislijo na dogajanje, o katerem pojejo. Ne gre le za petje, gre za predanost in zanos. Gre za srčno in s čustvi nabito pesem, ki vsakič na novo vžge. Ko sem začela, se v Sloveniji partizanskih ni pelo, češ da jih ni več treba. Še kako nam jih je treba. La lotta è dura ma sicura.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava