Zapustila nas je graditeljica mostov Jolka Milič

Jolka Milič se je danes poslovila za vedno. Umrla je v izolski bolnišnici, kamor so jo sprejeli po srčnem napadu, 5. februarja bi dopolnila 95 let.

Pred tednom dni smo v Primorskem dnevniku objavili njene odgovore na Proustov vprašalnik: zapisala je, da je »svet preveč lep in pisan, časa zanj pa odločno premalo. Rezultat? Neizbežna nostalgija po izgubljenem.« Vabila k sodelovanju je bila vesela, odgovore nam je poslala okrog božiča. Bili so inteligentni, polni življenja, humorja in (samo)ironije, kot je bila ona sama.

Jolka MIlič se je rodila leta 1926 v Sežani, kjer je živela vse življenje. Dokončala je učiteljišče v Gorici, se nato zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi, uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka.

Vztrajno in neutrudno je prevajala, zlasti poezijo, zlasti iz slovenščine v italijanščino in obratno, a ne samo. Na seznamu avtorjev, ki jih je približala neslovenskim bralcem, so na primer Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Ciril Kosmač Marko Kravos, Josip Osti, za potrebe slovenskih je med drugim prevedla poezijo Prima Levija.

Za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi jo je leta 2005 odlikoval z zvezdo italijanske solidarnosti, Društvo slovenskih književnih prevajalcev ji je leta 2005 podelilo Lavrinovo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 pa je bila prva prejemnica nagrade mira.