Zdravnice in ogovorni izrazi

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bo odgovarjala jezikovna svetovalka in članica Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik Andreja Kalc.

jezik@primorski.eu

Pozdravljeni,

potrebujem nasvet, kako naj nagovorim zdravnika (zdravnico), ko stopim v njegovo ordinacijo. Vedno sem bil v dvomih, tudi ko sem telefoniral svoji doktorici, kako naj jo imenujem. Po navadi ji rečem kar doktor'ca in dodam njeno ime. Tako lahko razložim dilemo. Hvala za odgovor.

Vaše vprašanje opisuje zanimivo dilemo, ki je povezana predvsem z družbenimi vidiki našega sporazumevanja. Čeprav besede, s katerimi nagovarjamo, tu morda niso ključne, lahko vsaj po naših starodavnih in arhetipskih predstavah močno vplivajo na zdravstveno obravnavo, ki je bomo deležni. Večinoma pa bi vsi radi, da bi z vsemi razpoložljivimi sporazumevalnimi sredstvi pri svojih naslovnikih dosegli željeni cilj, veliko nas želi ustvariti tudi karseda pozitiven vtis.

Minilo je samo nekaj desetletij, odkar je veliko ljudi vikalo ali onikalo svoje stare starše in celo starše; in vzroka za to nikakor ne gre iskati samo v trdni hierarhiji srednjeevropske kulture, ki ji Slovenci v večji ali manjši meri pripadamo. Odnosi v družinah, v katerih so se člani vikali, so bili lahko tudi zelo topli in ljubeči. Antropološke raziskave nas vendarle opozarjajo, da taki jezikovni vzorci nastajajo v družbah, za katere je pomembno socialno razlikovanje, hierarhičnost. Toda stare ogovorne izraze, sicer tudi znake spoštovanja in socialne distance, kot so vaša gnada, vaša visokost ali milostljiva gospa, sta preoblikovane sprejeli tudi profesionalna in meščanska kultura. Prav slednja je po vsej verjetnosti vplivala na to, da so celo žene moških na določenih funkcijah ali tistih, ki so opravljali posebej pomembne poklice, še v 20. stoletju bile gospa županova, gospa doktorjeva, gospa zdravnikova, gospa učiteljeva (gospa učiteljica je že nekaj povsem drugega!). Za kritiko tovrstnih svojilnih ogovornih izrazov (-ova/-eva) ni treba poseči po sodobni feministični teoriji, dovolj bo že ošvrkniti kakšno pristno slovensko literarno satiro z začetka prejšnjega stoletja.

Pozdrav, ogovor in nagovor so običajno tako jezikovni kot tudi nejezikovni, torej jih nakažemo z obrazno mimiko ali katero drugo kretnjo (pokimamo, pomahamo, v časih klobukov so jih privzdignili, v neformalnih govornih položajih neredko tudi pomežiknemo in s tem omilimo kakšno neumestno besedo). V svojem vprašanju ste zelo dobro izpostavili težavo (zaradi karantene verjetno še toliko aktualnejšo), ki nastopi v telefonskem pogovoru, ko imamo na razpolago samo svoj glas: sporočilnosti, ki jo ustvarijo naša gestikulacija, obleka, pogled, torej mimika, se moramo zavestno odpovedati. Če bomo medicinski sestri (pazimo, ker izraz medicinski brat ne obstaja!) ali tajnici rekli »zdravnica mi je obljubila napotnico za specialista«, bomo gotovo zelo neposredni, vendar še zmeraj dovolj vljudni in spoštovali bomo vse jezikovne zahteve tega govornega položaja. Malce manj spoštljivo bo slišati: »Doktor'ca je rekla, da mi boste napotnico uredili vi.« Če sami sodimo k bolj uglajenim značajem, ki so tudi na fakulteti svoje predavatelje pozivali z gospod profesor ali gospa profesorica, nam bo v opisanem primeru lažje stekel z ust izraz: »Gospa zdravnica, oprostite, vendar obljubili ste mi, da me boste sprejeli mimo vrste.« Enake možnosti imamo na razpolago tudi za moški spol, torej za zdravnike, ki tudi v pogovorih naj raje ne bodo doktorji.

Še sredi 19. stoletja je bilo pri nas morda nepredstavljivo, da bi kdo rekel gospa zdravnica (kvečjemu je lahko bila zdravnikova), toda danes postaja sporazumevanje vedno bolj sproščeno. Le kako ob povedanem doživljate aktualni in zelo neposredni poziv #Ne k(o)ronaj ga, ostani doma ...