Od Literarnih vaj do TG 1 ...

Na novinarsko pot so ga baje pripeljale Literarne vaje, revija, ki jo je urejala skupina profesorjev tržaških višjih šol. Ker mu je bilo pisanje všeč, je kmalu začel sodelovati tudi z glasbenimi programi Radia Trst A. »Takrat je bil radio za nas, ki nismo bili povezani z levičarskimi gibanji, skoraj edini prostor, v katerem smo se lahko udejstvovali,« pravi danes Sergij Canciani iz stare rodbine Kocjančičev od Svetega Ivana, ki je do februarja letos posojal svoj glas in obraz skoraj vsaki novici, ki je iz Rusije prihajala na naše domove preko televizijskih in radijskih kanalov Rai. Canciani bo v ponedeljek, 2. maja, ob 18. uri gost Novinarskega krožka na tržaškem Korzu; z njim smo se pogovorili o poklicnih izkušnjah, balkanskih vojnah, novih Rusih in novinarstvu (on raje uporablja izraz »časnikarstvo«), kateremu se je približal po tistih začetnih recenzijah glasbenih plošč.
»Na časnikarskem oddelku sem kot sodelavec najprej pisal dnevne novice: za majhen denar, ampak za veliko izkušnjo. Leta 1972 pa so me nastavili.«
Koga se spominjaš iz tistega obdobja v redakciji?
Mnogih, na primer svojih učiteljev časnikarstva Dušana Černeta in dr. Mateja Poštovana. Tu so bili nekateri kolegi - skoraj vrstniki: Saša Rudolf, Saša Martelanc, Sergij Pahor, na italijanski strani pa Fulvio Molinari, Giudo Botteri, Giorgio Cesare, Giorgio Miloševič, prof. Oscar Ferluga - odličen časnikar. To je bila visoka šola.
Kdaj se je zgodil veliki skok?
Začelo se je takrat, ko se nisem, tudi po nekaterih kadrovskih spremembah, ki so se mi zdele gola »lotizacija«, ne politično ne humano več strinjal z delom slovenske redakcije. Ugodili so moji želji, da grem v italijansko sekcijo, ki mi je nato služila kot odskočna deska za Rim.
Tisti čas so zaznamovali politični problemi v jugoslovanski partiji. Bil sem na primer v Beogradu na zgodovinski organizacijski konferenci Zveze komunistov, ko je slovenska delegacija šla ven z Milanom Kučanom na čelu. Tisto noč sem bil v hotelu Intercontinental, kjer se je ta psihodrama dogajala. No, potem sem spremljal vse pretrese: najprej v Jugoslaviji, potem na Madžarskem in Poljskem, v Češkoslovaški republiki, dokler nisem končal v Romuniji, ko je propadel Čaučesku.
Za tabo je dolga pot, ki jo je, tako se mi zdi, zaznamovala velika ljubezen do tega poklica. Kakšne lastnosti mora po tvojem mnenju imeti dober novinar?
Radovednost, željo po spoznavanju novih svetov, po postavljanju vprašanj. Etika pride avtomatično. Naš poklic ima točno določeno mejo: eni so propagandisti, trubadurji kulta osebnosti tega ali onega oblastnika,drugi so kronisti. Prvi se ne premaknejo s svojih stolic, pojejo izključno za svoj orkester, so del programa: ti so bili značilni za komunistične države, danes jih posnemajo »berlusconijevci«. Ostali smo kronisti, hodimo po svetu, opazujemo, interpretiramo. Čehov je pravil, da so za dobrega novinarja potrebni le solidni škornji, beležnica in odprti možgani.