Debora kot Amelie

Bilo je 21. marca 2009, na državni skupščini krožkov Demokratske stranke v Rimu. Na okrogel oder sredi arene je stopila mlada ženska drobne postave. Nosila je hlače in usnjeno jopo, čelo ji je prekrival pramen temnorjavih las. Stopila je pred mikrofon in povedala nekaj preprostih stvari, o katerih je bil že dolgo govor v barih in na strankinih sedežih. Strankinemu vodstvu, v prvi vrsti takratnemu tajniku Dariu Franceschiniju (ki je funkcijo prevzel po Veltronijevem odstopu) je dejala, da mora spremeniti smer plovbe: Demokratska stranka mora biti sposobna debatirati o pomembnih vprašanjih in nato zavzeti eno samo jasno stališče. Kajti Demokratski stranki primanjkuje dar sinteze. Demokratska stranka se mora s skupnimi močmi boriti proti konfliktu interesov, proti nemoralni drži v politiki. (Njen nagovor najdete tudi na spletu: njene besede ostajajo aktualne tudi štiri leta kasneje.)
Do tistega trenutka so Deboro Serracchiani poznali le njeni strankarski kolegi iz Vidma, kamor se je rimska odvetnica preselila zaradi ljubezni (decembra lani se je z ljubljenim Riccardom tudi poročila na videmskem županstvu). In člani videmskega pokrajinskega sveta, v katerega je bila izvoljena. Po tistem nastopu na rimski skupščini, jo je spoznala vsa Italija. Amelie Poulain italijanske politike, so rekli nekateri, ki so v njej videli podobnosti z glavno junakinjo ljubkega francoskega filma o čudežnem svetu Parižanke Amelie.