Slovani in 350.000 ezulov

»Staro pristanišče, nov plaz cementa in denarja na pretek.« S tem naslovom je dnevnik Il Fatto Quotidiano 26. aprila na svoji naslovni strani vabil k branju štiri strani dolge reportaže v okviru rubrike A Casa Vostra (Pri vas doma), ki je bila tokrat posvečena Trstu.
Resnici na ljubo, čeprav naslov daje misliti o ne vem kakih žgečkljivih odkritjih o zakulisju preurejanja starega pristanišča, ostane človek ob branju reportaže na 15., 16., 17. in 18. strani dnevnika, katere avtorja sta novinarja Gianni Barbacetto in Ferruccio Sansa, nekoliko razočaran. V glavnem članku, ki daje bolj vtis obnove že objavljenih člankov v krajevnem tisku, avtorja opisujeta sedanji vzpon tržaškega pristanišča, ki privablja velike javne in zasebne investicije, kar vzbuja zanimanje velikih finančnih grupacij in podjetij, a tudi apetite kriminalnih združb, medtem ko glede načrta o preureditvi starega pristanišča vlada polemika med tistimi, ki bi želeli enoten načrt in onimi, ki želijo preureditev po koščkih.
Drugače Barbacetto in Sansa pišeta tudi o delovanju in pomenu tržaških raziskovalnih ustanov, glede kulturnega življenja pa izpostavljata vlogo Pupkin kabaretta. Zadnja stran rubrike je posvečena polpretekli zgodovini s posebnim poudarkom na fojbah in eksodusu. Članek sicer omenja fašistično raznarodovanje Slovencev in Hrvatov (vendar avtorja s tipično italijansko površnostjo pišeta le o »Slovanih«) in grozote Rižarne, ponavlja pa mantro o 350.000 Italijanih, ki so morali po drugi svetovni vojni zapustiti Istro. Vsekakor se konča s poudarkom na raznolikosti Trsta, kjer se ob Rilkeju, Joyceju in Svevu omenja tudi Boris Pahor.