Giacominijevo slovo

Igor Giacomini se danes (7. novembra) poslavlja od vodenja Deželnega šolskega urada za Furlanijo Julijsko krajino, na čelu katerega je bil približno leto dni. Razlogov, da po tako kratkem času odhaja, je več, nekatere izmed njih je Giacomini navedel na srečanju klepetalnice Goriškega loka v Trgovskem domu v Gorici na predvečer odhoda, 6. novembra. V pogovoru z Liviom Semoličem je med drugim omenil dejstvo, da je Deželni šolski urad za FJK od leta 2014 brez pravega direktorja, ker je postal urad nižjega ranga, Giacominija pa je tudi presenetila neorganiziranost šolstva v Italiji, kjer so šole dejansko prepuščene same sebi, zato je treba pohvaliti ravnatelje in šolnike za delo, ki ga opravljajo. Največji problem pa je dostojanstvo, saj je videl, da ne bo mogel izvajati nekega programa, najbolj pa ga je presenetilo, da Dežela FJK v vsedržavnem merilu šteje malo ali nič: v FJK je približno tretjina šol brez ravnateljev, na 12 šolah manjkajo vodje uprav, v nekaterih drugih deželah pa je večje število od potrebnega tako enih kot drugih.
Giacomini pa še naprej ostaja na čelu Urada za slovenske šole, katerega stanje je po njegovem mnenju dobro, pravzaprav odlično. Slovenci nismo več tisti, ki molčimo in prosjačimo, zdaj tudi zahtevamo in nas poznajo, poleg tega je urad popolnoma avtonomen. Med rezultati je omenil razpis za devet ravnateljskih mest, ki je po njegovih besedah velik dosežek, in redno zaposlitev za nedoločen čas vrste šolnikov. Da bi bil sistem slovenskega šolstva v Italiji še boljši, je po Giacominijevih besedah potrebno rešiti vprašanje osebja šol, dalje osebja, ki je bilo dodeljeno šolskemu uradu na podlagi zakona iz leta 1973, okrepiti bo treba tajništva. Drugače so prednosti slovenske šole te, da je še edina šola, ki je šola teritorija, dalje dvojezičnost in omejeno število višješolskih smeri, ki je po njegovem mnenju v tem trenutku prednost, saj ne vemo, kje bomo čez 30 let zaposlovali naše otroke. Šol na obrobnih območjih, kot so Romjan, Bračan in Špeter, ki so simbol odličnosti, pa ne cenimo in se zanje premalo trudimo, je prepričan Giacomini.