Za Tomaža Humarja ni bilo pomoči

Švicarski reševalci so slovenskega alpinista Tomaža Humarja našli mrtvega. Humarjeve posmrtne ostanke so s helikopterjem prepeljali v bazni tabor pod goro Langtang Lirung v Himalaji. Kot je za STA povedal Viki Grošelj, so Humarja našli na višini 5600 m na pobočju gore, kar je nižje od prvotnih predvidevanj. Potem ko je zadnje dni reševalno akcijo oviralo slabo vreme, je v noči na soboto Humarju na pomoč odletela skupina treh izvrstnih reševalcev iz švicarskega Zermatta. Reševalno skupino so sestavljali pilot Robert Andenmatten, eden najbolj izkušenih reševalcev in ekstremnih plezalcev na svetu, Simon Anthamatten, ki se je prvi spustil do ponesrečenega alpinista, ter vodja zermattske gorske reševalne službe Bruno Jelk.
Po prvih ugotovitvah reševalcev je imel Humar zlomljeno nogo, njegovo življenje pa se je po vse verjetnosti končalo že v ponedeljek (kmalu potem ko se je javil) oziroma najkasneje v torek po spustu z 7227 metrov visoke gore, najvišje gore v himalajskem pogorju Langtang in se nahaja jugozahodno od osemtisočaka Šiša Pangma. Kaj natanko se je zgodilo s 40-letnim alpinistom, po vsej verjetnosti po besedah Grošlja ne bo mogoče ugotoviti.
Ob pol enih po našem času se je začelo reševanje. Vreme je bilo očitno dovolj ugodno, da so lahko Švicarji poleteli, začeli z iskanjem in Tomaža našli na višini 5600 metrov, nižje, kot smo pričakovali.
Simon Anthamatten se je spustil do njega, ugotovil, da je mrtev, ga pripel na reševalno vrv. Nato so ga s helikopterjem prenesli v bazni tabor, se vrnili nazaj po Simona in tudi njega odpeljali dol in akcija je bila s tem zaključena,» je dejal Grošelj.
Humar je veljal za enega najboljših alpinistov na svetu. Avgusta leta 2005 so ga po šestih dneh rešili z gore Nanga Parbat. Po letu 2005 se je na odprave odpravlja popolnoma sam. Tako je bilo tudi tokrat. Šerpi v baznem taboru je v začetku tedna, ko naj bi z njim zadnjič vzpostavili stik, dejal, da se ne more premikati in da je v zelo slabem stanju.
Humar je opravil okoli 1500 vzponov, od tega številne
prvenstvene smeri doma in po svetu. V mednarodnem merilu je bil njegov verjetno največji uspeh vzpon po južni steni na Daulagiri leta 1999, po kateri ga pozna alpinistični svet, izstopal pa je tudi tudi vzpon na Ama Dablam leta 1996 in na Aconcaguo leta 2003, saj je bil za vse tri dosežka nominiran za prestižno alpinistično nagrado Zlati cepin.