Od konca 18. stoletja so po Evropi delali rezijanski brusači

Zaradi posebne geografske lege je moralo rezijansko ljudstvo v preteklih stoletjih poiskati zaposlitve, ki bi jim omogočile preživetje v tej obrobni dolini, ki je bila dostopna z ene same strani. Zaradi obilnega deževja ali sneženja pa tudi ta pot večkrat ni bila prevozna, tako da so morali domačini prenašati dolga obdobja izolacije.
Možnosti zaposlitve so bile takrat v Reziji omejene, kar je privedlo do prvih oblik začasne emigracije, saj so Rezijani začeli iskati službo drugod. Prebivalci Rezije so se najprej uveljavili kot potujoči trgovci in ustvarili veliko distribucijsko mrežo, ki je predvsem kraje na drugi strani Alp zalagala z gospodinjskimi predmeti in kmetijskimi pridelki ter proizvodi. V 18. stoletju so prevladovali ulični prodajalci loncev, sadja in zelenjave. Bilo pa je tudi več malih obrtnikov, na primer tkalcev, krojačev, steklarjev in drugih, ki so izdelovali in prodajali domače izdelke, kot so bili lesene žlice, copate iz blaga, cokle, razne vrste posode oziroma blaga in tako dalje. Ta tip izseljenstva, ki je bil značilen predvsem za zimski čas, je nedvomno prispeval k razvoju rezijanskega gospodarstva.
Toda šele proti koncu 18. stoletja, ko so v Evropi zgradili in uredili vso večjo infrastrukturo, kot so ceste, mostovi, železnice, oziroma zaključili večja gradbena dela, so se tudi Rezijani izučili za nove poklice in postali zidarji, kamnoseki, težaški delavci, rudarji, tesarji, opekarji, drvarji, kleparji, dežnikarji in brusači.
Brusaška obrt je zahtevala bistrost, požrtvovalnost, potrpljenje in delovno vnemo, pa tudi veliko odrekanja in napora ter sposobnost prilagajanja. Vse te lastnosti pa so delavni Rezijani nedvomno imeli. Brusači so morali zapustiti družino in oditi v svet brez jasnega cilja, biti zdoma dolge mesece in se vrniti le za kratek čas ob posebnih priložnostih, kot so bili tradicionalni vaški prazniki in košnja. Brusači so se nenehno selili, krožili po širokem območju in z »dolgim klicem« gospodinjam oznanjali svoj prihod. Bili so zanesenjaški, odprti, iskreni in natančni, vedno spoštljivi do zakonov in oblasti, ljudje pa so jih spoštovali in jih imeli radi. Potem ko so pri družinah zbrali nože in škarje, so se postavili v kot kakšnega trga, pod stebrišče ali v vežo.
Njihovo delo se je začelo na »sedlu« njihovega nenavadnega in posebnega kolesa, opremljenega z delovnimi pripomočki, kot sta bila večja naprava za brušenje in manjša naprava s smirkom za loščenje ostro nabrušenih predmetov. Nekoliko višje na kolesu je bila pritrjena manjša zarjavela posoda, iz katere je kapljala voda - na nožni pogon vrteči se brus. Kolo je bilo opremljeno tudi z dvema prtljažnikoma. Na prednjem sta bila pritrjena dva zaboja - za orodje in obleko ter odejo - in sta bila z zadnjim povezana z vrvjo.
Na začetku so se brusači selili iz kraja v kraj z delovnim orodjem v lesenem zaboju, imenovanem krama, ki so ga nosili na ramenih. Kasneje so začeli uporabljati voziček na dve kolesi, imenovan krosma. Sredi 20. stoletja je vlečni voziček zamenjalo kolo, opremljeno za opravljanje te obrti. Prehod na kolo je pomenil velik korak naprej, saj se je bilo lažje seliti in tako posel opravljati na širšem območju (kasneje so svoje pripomočke prevažali tudi na mopedih ali motorčkih oziroma v avtomobilih). To je tudi dopuščalo, da so se lahko bolj posvetili delu in ga tudi lažje našli.
Brusač je svojo pot iz kraja v kraj, od trga do trga nadaljeval tudi v slabem vremenu, dokler ga ni utrujenega ali že izčrpanega ustavila noč. Takrat se je zatekel h kakemu poznanemu kmetu, kjer se je v zameno za brusaško uslugo okrepčal in odpočil, poleti v kašči, pozimi pa v toplem hlevu.
Rezijski brusači so hodili vsepovsod, delali so samostojno in niso tekmovali med seboj. Starejši so raje hodili po podeželju, mlajši pa so raje delali v mestih.
V 19. stoletju in v letih pred prvo svetovno vojno so se rezijanski brusači odpravljali v daljne dežele vzhodne in južne Evrope. Eden takih je bil Simone Siega iz Osojan, ki je med svojim dolgoletnim popotovanjem, polnem dogodivščin in nevarnosti, pripotoval prek Balkana in potem prek Turčije, Anatolije in Sirije nadaljeval pot v Jeruzalem.
Tako so rezijske brusaške delavnice vzniknile v marsikaterem mestu avstro-ogrske monarhije, stare Srbije in Romunije. Nekateri brusači so delali v bližnjih območjih Furlanije, Slovenije in Hrvaške. Podjetni Rezijan Giuseppe Trancon in Liščac, ki se je naselil v Sopronu na Madžarskem in tam deloval več desetletij, je bil »zaupni brusač« avstrijskega cesarskega dvora. Prijateljeval je z grofi in drugimi predstavniki visoke aristokracije.
Nekateri brusači so se hkrati ukvarjali tudi s cinkanjem bakrenih posod in peči ter popravljanjem dežnikov. Nekateri so obvladali posebno tehniko brušenja in bili opremljeni s posebnim orodjem celo za brušenje kirurških instrumentov, kar je bila prava umetnost.
Ob koncu 50-ih let 20. stoletja je delovalo na stotine potujočih brusačev. Kasneje pa se je njihovo število nenehno zmanjševalo, saj mladi niso več prevzemali dela svojih očetov, saj so raje izbrali druge poklice, ki so bili manj naporni in tudi bolje plačani. V preteklosti pa se je ta poklic prenašal iz roda v rod in očetje so svoje sinove, ko so bili dovolj stari, jemali s seboj, saj so bile družine revne, tako da marsikdo sploh ni zaključil šolanja. Še danes so vsekakor v Reziji, posebno v Solbici, dejavni še mnogi brusači, ki mojstrsko in ponosno opravljajo ta neobičajni poklic. Z namenom in željo, da bi svojo obrt še bolje ovrednotili, so v zadnjih letih ustanovili združenje C.A.M.A., ki v javnosti predstavlja vrsto pomembnih pobud. Leta 1998 je bil na trgu, takoj ob vstopu v Solbico, postavljen spomenik v čast brusaču. Gre za velik kamen, ki predstavlja Kanin, vanj pa so v reliefu vgravirali lik brusača na dvokolesu. Od takrat dalje imajo vsako drugo nedeljo v avgustu Praznik brusačev, ki pritegne veliko število obiskovalcev, saj si lahko ogledajo tudi nazoren prikaz brusaške obrti, trg, na katerem stoji spomenik, pa se odtlej imenuje Trg brusačev.
Brusačem je posvečen tudi muzej, ki so ga odprli 8. avgusta leta 1999. Ob vhodu vanj je napis: »Oživlja zgodovinski spomin ponižnega poklica (Rivive la memoria storica di un umile mestiere«. Muzej je nastal kot razstava brusaških predmetov in pripomočkov, ki so jo opremili tudi s fotografijami in dokumenti. Z leti pa so Rezijani na starih podstrešjih solbiških hiš našli še druge predmete in tako zbirko dopolnili s starimi napravami, kolesi in podobnim. Muzej je bil na začetku na Solbici, zdaj pa se nahaja na novem sedežu na Ravanci v bližini šolskega centra. Tu prihajajo kultura, zgodovina in življenje ljudi s Solbice in celotne Rezije še bolj do izraza.