Mala šola Matejke Peterlin letos zabeležila rekordno udeležbo

»Vtisi so v celoti zelo pozitivni, čeprav smo sprejeli kar 58 otrok, od katerih jih je bilo štirinajst starih okoli sedem let in tudi malo manj. V začetku smo se malo bali, kako bo to šlo, v resnici so bili disciplinirani, pridni, zelo motivirani. Tudi ko smo imeli prva dva dneva in pol dež in celo nalive, so lepo zdržali notri, se igrali razne igrice, torej ni bilo problema.« To je odgovor, ki ga je Lučka Susič, »duša« Male gledališke šole Matejke Peterlin, dala na vprašanje o vtisih po odigrani predstavi Sončna vila in njen zlati plašč, ki je bila dvakrat na sporedu prejšnji petek, 15. junija, v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah. Predstava, ki jo je napisala prav Susičeva, zrežirala pa Nataša Konc Lorenzutti (za koreografijo je poskrbela Kim Furlan, za glasbo Aljoša Saksida, pri pripravah pa je sodelovalo še deset animatork in animatorjev ter šest vaditeljev, ki so vsi člani Radijskega odra), je predstavljala vrhunec in zaključek enotedenskega gledališkega tečaja oz. gledališke šole za otroke in mlade, ki sta jo Radijski oder in Slovenska prosveta priredila že enajstič.

Letošnja izvedba je bila rekordna: čeprav se organizatorji iz ekonomskih razlogov omejijo na število največ petdeset udeležencev, je bilo slednjih letos, kot že rečeno, 58, še kakih dvajset pa se jih je na koncu znašlo na čakalni listi. Lep uspeh, torej, ki ga je okronala tudi številna prisotnost staršev in sorodnikov otrok, ki so dvakrat napolnili dvorano Finžgarjevega doma (udeležence so namreč porazdelili v dva 29-članska igralska ansambla). Nekaj dni po tem dogodku, v ponedeljek, 18. junija, smo se z Lučko Susič prav v prostorih Finžgarjevega doma na kratko pogovorili o vtisih ob nedavno zaključenem gledališkem tednu.

Susičeva nam je med drugim poudarila, da so bili letos otroci še posebno zadovoljni z dodeljenimi vlogami, ker je bila igrica tudi napisana tako, da je bila primerna za razne stopnje starosti, da ni noben igralec posebej izstopal, ampak so si bili precej enakovredni. Mogoče je k temu, da so si otroci hitro zapomnili besedilo, pomagalo tudi to, da je bila igrica napisana v verzih, tako da so otroci že tretji dan na pamet znali vse svoje vloge in celo vloge ostalih igralcev. Po zaslugi avtorja glasbe Aljoše Sakside so bile pesmice zelo spevne, tako da so jih otroci radi prepevali, tudi ko to ni bilo potrebno.

Igrica, pravi Susičeva, je po eni strani zelo klasična zasnova boja med dobrim in zlim, kjer sončne vile predstavljajo pozitivne, mračneži pa negativne sile. V igri nastopajo vile in škratje, vendar je vse prestavljeno v današnji čas, kot npr. v zgodbah Harryja Potterja ali modernih risankah. Vse se začne s tem, da sončna vila Luxsolis (vile imajo latinska imena, ker je latinščina po avtoričinih besedah še vedno nekoliko skrivnosten jezik, z njim pa se nadčloveška bitja nekako oddaljijo iz vsakdanjega sveta in postanejo bolj skrivnostna) hodi na defileje visoke mode, kjer jo opazi modni kreator, ki je v resnici kralj mračnih sil Rexnoctis in se hoče poročiti z njo, zato da bi dosegel svoj cilj pa uporabi tudi nasilje nad malimi otroki. V nadaljevanju sončne in mračne vile združijo svoje moči, da bi preprečile poroko, saj so mračne vile tudi ljubosumne na Luxsolis. Vile preprečijo, da bi kralj mračnih sil ustvaril zlat plašč, ki je bil tudi pogoj za poroko, s tem da skrijejo zlato v globine zemlje. V zadnjem dejanju prevladuje figura škrata Idejka, ki naj bi rešil iz zadrege svojega kralja in zato s pomočjo računalnika kliče na pomoč razne junake iz pravljic, ki so imeli opravka bodisi s prejo kot z zakladi zlata. Vse pa se dobro konča, mračni kralj je osramočen in s svojimi mračneži odpotuje na drug planet.

Kot že rečeno, je bila udeležba z 58 sodelujočimi letos rekordna: »Že lani, ko jih je bilo 54, se nam je zdelo, da smo presegli vse meje, letos pa, tudi zato, ker je bilo dosti majhnih, sem prilagodila vpis do števila 58. Nam je bilo pa zelo žal, ker je zunaj ostalo precej otrok, ki so v prejšnjih letih že obiskovali naše tečaje: pač jih nismo mogli sprejeti in je tako izostalo okoli petnajst in tudi več otrok, ampak ko smo prišli do številke 58, nismo mogli več sprejemati drugih,« pravi Lučka Susič. Predstava bo vsekakor doživela ponovitev na zadnjo nedeljo v septembru v okviru abonmajske sezone Gledališkega vrtiljaka.

Enajsta izvedba in vedno bolj množična udeležba pa sta tudi znamenji, da je gledališka šola že precej utrjena realnost: »Očitno si otroci med sabo povedo, da je to lepa izkušnja, zato začenjajo že v marcu spraševati, kdaj bo gledališka šola, ki jo nestrpno pričakujejo.« Če ne bi bilo finančnih problemov, bi se verjetno splačalo, da bi trajanje gledališke šole podaljšali od enega na dva tedna, tako da bi lahko sprejeli vse, pravi gospa Lučka, ki poleg tega poudarja, kako so nekateri učitelji oz. profesorji že opazili, kdo so otroci, ki obiskujejo tečaj, saj so pri branju uspešnejši.

Ivan Žerjal

Več novic na www.primorski.eu