»Bolj pravilno bi bilo govoriti o dnevu spominov«

Silvia Zetto Cassano se je rodila v Kopru leta 1945. Ko je bila stara deset let, se je z družino preselila v Trst, ki je bil zanjo takrat predvsem kraj pisanih bombonov. Realnost pa je bila precej drugačna: na desetletje, ki ga je preživela v begunskem naselju v Križu, ne hrani lepih spominov. Kljub temu pa je njena pripoved umirjena in prežeta s človeško toplino. O zgodbi svoje družine je napisala knjigo Foresti (založba Comunicarte, 2017), za katero je prejela nagrado Matteotti, ki jo podeljuje predsedstvo italijanske vlade. Ob jutrišnjem dnevu spomina na eksodus in fojbe smo se z njo pogovorili o njeni osebni izkušnji.

Kaj vam pomeni dan spomina, ki ga obeležujemo 10. februarja?

Najprej bi rada pojasnila, da se mi uporaba ednine zdi neumestna. Vsakdo izmed nas ima veliko spominov, zato bi bilo bolj pravilno govoriti o dnevu spominov. To so spomini različnih generacij, ki jih po mojem mnenju ne moremo deliti tako, kot bi delili večerjo in torej skupaj jedli isto jed: lahko si jih pa izmenjujemo. Spomini morajo stati drug ob drugem, se spoštovati in deliti željo po poslušanju.

Dan spomina naj bi bil trenutek, ko obujamo preteklost in skušamo zaceliti rane, ne pa zato, da ponovno zanetimo ogenj in odpiramo stare rane, kot se včasih dogaja. To pa je odvisno od tistega, ki se spominja. Prva generacija, ki je odšla – generacija mojih staršev – je štafeto prepustila svojim otrokom, to je moji generaciji, sedaj pa bi se morali ukvarjati s tretjo generacijo, generacijo naših otrok, rojenih v 70. letih, medtem ko so tako imenovani milenijci že četrta generacija. Vse to pojasnjujem, ker mora biti med tistim, ki se spominja, in tistim, ki posluša, nek odnos: kdor posluša, mora biti pripravljen na poslušanje, postaviti ti mora vprašanja ... Jaz o tem pripovedujem otrokom v šolah in jih vedno vprašam, če so doma kdaj slišali za to tematiko, če jim babice pripovedujemo svojo zgodbo. Nek deček mi je odvrnil: moja babica rada pripoveduje, a samo o nezgodah. To je bilo zame zelo jasno sporočilo, da so pomembne tudi barve posredovanih spominov. Zelo mi je žal, da se najpogosteje uporablja črno barvo – in to tako pri dnevu spomina na holokavst kot pri 10. februarju: črna barve žalovanja, temne barve takratne eksistence. Moji osebni spomini, spomini deklice, ki je do leta 1955 živela v Kopru, so polni svetlih barv. To so spomini iz otroštva, saj veste, otroci so pridni in se znajo zaščititi ... Seveda, bila je tudi tema, čutila sem jo, a povečini so mi ostali lepi svetli spomini na otroštvo v lepem kraju.

Ezulskega sveta se pogosto drži desničarski predznak, vi in mnogi drugi pa ste dokaz, da spomin na eksodus ni nezdružljiv z antifašizmom.

Mislim, da je to precej odvisno od vizije sveta, ki so jo imeli naši predniki. Moj nono Zetto je bil kot vsi delavci socialist. Tudi moja mama je volila socialiste, kar sicer ne pomeni, da ni bila zagrenjena zaradi vsega, kar ji je socializem naredil. Vemo, da je veliko Italijanov iz Istre sodelovalo v partizanskem gibanju. Tudi ezulske organizacije niso vse enako usmerjene – lažje je sicer takšno mišljenje najti daleč od Trsta.

Zakaj ne morem biti desničarka ali še huje fašistka? Preprosto zato, ker ne verjamem, da so nekatere etnične skupine boljše od drugih. Takšno vzvišeno mišljenje je tu pri nas predolgo zastrupljalo odnose med Slovenci in Italijani. Zanj ni več prostora, čeprav je v Trstu črna barva še vedno močno prisotna.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.