»Da bom kmet, sem vedel že od malega«

Ivan Gregori, ki bo čez nekaj dni dopolnil 29 let, ni zrasel v kmečki družini, a je polnokrvni kmet. Na noninih zemljiščih okrog Križa goji zelenjavo, trte in oljke. Ni mu žal. Samozavestno trdi, da mu je uspelo marsikaj, in brez zadrege govori tudi o napakah. Pogovor je nastal v četrtek popoldne v utici v Briščah, kjer prodaja sezonsko zelenjavo.

Močno dežuje. Na ironičen pozdrav »lep dan« ste odgovorili: »Tudi vam.« Šaljivo ali resno?

Tak dan je zame enak kot vsem drugim. Delo na njivi je treba opraviti ne glede na to, če sije sonce, piha burja ali če dežuje.

Če v četrtek dežuje, je veliko ljudi zaskrbljenih, ker se slabo vreme lahko zavleče čez vikend. Kaj pa vi?

Skrbi me, recimo, če moram pobrati zelenjavo. A če je dež, pač, se bolje oblečem. Svoje življenje živim vsak dan, kar pomeni, da ne čakam na vikende. To je bistvo mojega poklica.

Kako odgovorite na vprašanje, kaj ste po poklicu?

Kmet.

Ali kdo kdaj pikro komentira ta vaš odgovor?

Kakšenkrat. Nekateri pač mislijo, da je delo samo tisto, ki poteka v uradu, v pristanišču, v šoli ... Vsak naj misli, kar želi. Kakšen tak komentar me za trenutek zagreni, a se ne preveč sekiram.

Koliko pa je začudenih pogledov?

Malo. Veste, kaj pravim? Lahko si odličen zdravnik, profesor ali karkoli drugega, a jesti moraš trikrat na dan. Brez nas ne bi šlo.

Koliko let kmetujete?

Da bom kmet, sem vedel že od malega. Kmetijo pa sem odprl pred petimi, šestimi leti.

A velike želje, ki se rodijo v otroštvu, običajno nastanejo zaradi zgleda v družini ali, recimo, ker nas je učiteljica navdušila, ko nam je pokazala, kako raste fižol ...

Gotovo je pomagalo, da smo s starši veliko hodili po hribih, opazovali živali, kmetije ... Najprej sem hotel biti pastir, potem kmet, potem morda še kaj drugega. Želje so se spreminjale, a zmeraj je šlo za nekaj, kar spada h kmetijstvu. To je pač dejavnost, ki ima več področij: lahko si gozdar, živinorejec, vrtnar, ribič ...

Kaj ste vi?

Ukvarjam se z vrtnarstvom, oljkarstvom, vinogradništvom ... Vrtnarstvo mi je bilo vedno všeč in glede tega imam srečo, da na Krasu v bistvu nimam konkurence. Težav nimam pri pobiranju zelenjave, ampak pri produciranju. V nižinah je zemljo veliko lažje obdelovati. Na Krasu pa je polno kamnov. Imam sicer zemljišča tudi v Bregu pod Križem, kjer je zemlja drugačna, a tam je težava pomanjkanje vode.

Je pri nas sploh mogoče živeti od gojenja zelenjave?

Ja. Sicer je odvisno, kakšno je tvoje življenje. Če imaš 3000 evrov stroškov na mesec, se boš od prodaje zelenjave težko preživljal. V nižini imajo svoje težave, recimo ostro konkurenco, na Krasu pa je glavni problem letina.

Kakšno je to življenje, ko veš, da ni vse odvisno od tebe, ampak od naravnih dejavnikov? Čutite stres, zaskrbljenost?

Gotovo je stresno. Jaz imam sicer srečo, da če se vse ponesreči, imam tudi gozdarsko podjetje. Čez zimo lahko rušim drevesa in čistim zemljišča.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.